Vse najboljše, Primorska!

Ob državnem prazniku nekateri znani Primorci, tudi oba primorska predsednika, predsednik države Borut Pahor in predsednik vlade Robert Golob, namenjajo voščila in razmisleke svojim primorskim rojakom.

Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije:

“Drage Primorke in Primorci, zgodovinska usoda nas je po prvi svetovni vojni - proti naši volji - pahnila izven okvirjev matičnega naroda. Upor proti fašizmu in partizanski boj pa sta nas – po naši volji - po drugi svetovni vojni vrnila v skupno domovino.

Zasluge za to gredo številnim generacijam slovenskih domoljubov, ki so razumeli duh svojega in prihajajočega časa. Nenazadnje imamo Primorci svojo himno, mar ne? Ob vsakem prazniku, tudi današnjem, slavimo njihov pogum, svobodomiselnost, velikopoteznost in domoljubnost.

Krepimo našo čudovito primorsko in slovensko istovetnost in skupaj z drugimi narodi razvijajmo skupno evropsko. Bodimo ponosni na slavno zgodovino in ustvarjajmo slavno prihodnost.

Skupaj si prizadevajmo, da bodo naši otroci in njih otroci živeli v miru in blaginji in jim bo omogočeno izraziti njihove talente in izpolniti njihove sanje.

Ob dnevu vrnitve Primorske k matični domovini sprejmite moje najbolj iskrene čestitke!”

Robert Golob, predsednik vlade:

“Spoštovane državljanke in državljani, drage Primorke in Primorci.

Na današnji dan pred 75 leti se je večji del Primorske vrnil k matični domovini. Tega se spominjamo s ponosom in ponižnostjo do naših prednikov, ki jim zgodovina 20. stoletja ni prizanašala. Boj za ohranitev slovenske identitete je bil vse prej kot lahek; spremljali so ga fašistična politika, težnje po zatiranju in napori za uničenje slovenskega jezika in kulture.

Primorska je v novo življenje vstopila v prvem desetletju po drugi svetovni vojni ter ob nastajanju novih mestnih središč in skrbi za svetlo prihodnost ustvarila uspešne politike povezovanja znotraj in izven domačih meja. Iz nje vejeta odločnost in neomajna ljubezen do slovenskega naroda.

Zgodovina nas uči, da smo v najzahtevnejših časih vedno nesebično stopili skupaj in gradili za skupno dobro. To si zasluži veliko pohvalo.

Za svobodo in spoštovanje, naši temeljni vrednoti, smo za naš skupni boljši jutri odgovorni vsi. Kulturo spoštljivosti, vgrajeno v identiteto Primork in Primorcev, pa danes širimo tudi v politiko.

Zato praznik ni le opomin na izborjene pravice preteklosti, temveč vedno tudi trenutek, ko s ponosom razmišljamo o vrednotah in dediščini, ki jih zapuščamo prihodnjim generacijam.

Poklon Primorski, ključnemu gradniku sodobne slovenske identitete in naših ambicij za vključujočo in strpno družbo.

Iskrene čestitke ob današnjem državnem prazniku.”

Silvan Peršolja, direktor Kleti Brda:

“Skupina Po Primorsko, ki dela v primorski živilski industriji, se je že pred leti odločila praznovati ta velik dogodek na svoj način. Vsa naša identiteta izvira iz tega, de je to zemlja naših prednikov in najbolj jo spoštujemo in častimo tako, da jo pravilno uporabljamo, na njej delamo in iz nje izvabljamo to, kar že stoletja – najboljši možni pridelek.”

Anka Miklavič Lipušček, nekdanja direktorica Mlekarne Planika:

“Vsem Primorcem želim, da bi tisto zavest, s katero smo bili pred tolikimi leti spet priključeni k matični domovini, tudi zdaj imeli v sebi. In da bi to znali spoštovati, ceniti in tudi živeti, tako da … Vse najboljše vsem.”

Marjan Colja, direktor Kmetijske zadruge Vinakras:

“Ponosen sem, da sem Primorec in voščim vsem Primorcem praznovanje tega praznika. To je za nas zagotovo največji praznik.”

Drago Mislej - Mef, kantavtor:

“Na več načinov razmišljam o Primorski. Zame še zdaleč ni le geografski pojem ali zgodovinsko dejstvo, niti ni politična opredelitev, še manj upravna. Primorskost je eno od čutil, ki ga medicina in psihologija še nista čisto opredelila, čeprav je razširjena, tako kot je verjetno razširjena štajerskost ali gorenjskost. Za Ljubljano nisem prepričan, da pozna ta občutek, ker je tak konglomerat vseh, da tega čutenja enostavno ni zmožna, razen, ko želi pokazati svojo nadvlado v tej naši deželi.

Primorskost pa je vendarle nekaj posebnega. Ni navezanost na hribe, kot je to na Gorenjskem, niti ni navezanost na panonsko nižino, kot je to v Prekmurju. Primorskost zajema vse, od morja do Alp, od krasa do Trnovskega gozda in Javornika, od presihajočih jezer v kotlinah do rudnikov v idrijskih grapah. Predvsem pa je Primorskost moč občutiti vsakokrat, ko zapiha jugo z morja in se zaplete med bistriške smreke vse do postojnskih vrat in celo v Baško grapo ter dolino Soče in Nadiže. Takrat je primorskost čutiti v nosnicah, pa tudi v pogledu in nasmehu ljudi, v pesmi in v ponosu na vse, kar so storili tisti pred nami.

Zato sem ponosen na tiste medije, ki ohranjajo to primorsko enotnost in ponosen sem na ljudi, ki jim primorskost pomeni več kot pisarne z nekaj funkcionarji in birokrati. Zato sem in še vedno nasprotujem delitvi Primorske na pokrajine, kot predlagajo politični mešetarji, ki čutila, o katerem tukaj govorim, očitno nimajo. Vztrajanje pri Istri kot samostojni pokrajini enostavno pomeni, da Istrani v sebi nimajo primorskosti, ampak nek drugi občutek pripadnosti. To, da se primorskosti odreče Goriška pokrajina pa tako ali tako ne bom razumel nikoli, ker sem bil prepričan, da je tam primorskost še najbolj doma. Tako ostaja delno primorska le pokrajina, ki se je morala za primorskost še najbolj boriti in jo nenehno dokazovati. Še več. Postojna bo postala glavno mesto Primorske (z dodatkom notranjske) pokrajine.

In če bi hotel še malo politizirati, bi spomnil na to, da so se v zgodovini primorski poslanci zbirali v enotni klub, da bi tako imeli večji vpliv v državnem zboru in državi nasploh. Zdaj jih bo decentralizacija razdrobila in ošibila. Namesto, da bi proti centru oblasti nastopili kot Primorci, bomo očitno nastopali kot Goričani, Istrani in Primorskonotranjci in zapravili kapital, ki so ga zgradili naši primorski pisatelji in pesniki, duhovniki, tigrovci, partizani in predvsem ljudje. Primorci.”

Jan Cvitkovič, filmski režiser:

“Vsem Primorcem želim, da bi se tudi v bodoče znali upreti raznoraznim fašistom. Tako tujim kot domačim.”

Dani Boltar, namestnik poveljnika severnoprimorske gasilske regije:

“Pred 75 leti se je večji del Primorske spet združil z matičnim narodom, letos pa je Primorska v boju z ognjem združila ves slovenski narod. Gasilci iz več kot 900 društev smo se borili proti ognju na goriškem in komenskem Krasu, na italijanski strani Krasa, v slovenski Istri, povsod, kjer je bilo treba. Vsi smo se povsod počutili kot doma, Primorci smo povezani med seboj ne glede na državno mejo, ta ogenj pa nas je še bolj povezal tudi z drugimi deli države. Narava ne pozna meja in kot nam je lani dejal avstrijski gasilski poveljnik med gašenjem v Makedoniji – moramo si pomagati, da bi se vsi bolje počutili pod rumenimi zvezdami na modrem nebu.”

---