Blatnik: “Književnost je, kakor vse ustvarjanje, zmeraj glas proti”

Ob dogovorjenem času že sedi za mizico. Med čakanjem na spraševalca se ne dolgočasi. Bere. Itak. In kadar ne bere - piše. Besede pa mu ne tečejo lepo samo po papirju, ampak gladko in gibko tudi iz ust. Z Andrejem Blatnikom, letošnjim slovenskim avtorjem v središču festivala Vilenica, se je mogoče pogovarjati o marsičem: o literaturi, založništvu, univerzitetnih radostih in tegobah, rocku, filmu ...

Andrej Blatnik, vileniški avtor v središču Foto: Andraž Gombač
Andrej Blatnik, vileniški avtor v središču Foto: Andraž Gombač

Pred leti je Andrej Blatnik izgovoril nekakšen pisateljski credo: “Raje živim kot pišem, vendar se v pisanem tekstu počutim resničnejšega.” Njegova proza je “ironična do obstoječih modelov, žanrov in teorij pa tudi do lastne pozicije v vsem tem”, v vileniškem zborniku med drugim ugotavlja Jagna Pogačnik, ki je več njegovih del prevedla v hrvaščino. “Blatnik je pripadnik t. i. postmodernistične generacije slovenskih prozaistov, ki se je v književnosti pojavila v osemdesetih ter se zbrala okrog revije Literatura in knjižne zbirke Aleph, ki jo je zasnoval prav on, in se večinoma naslanjala na izkušnje ameriške metafikcije. Blatnik je paradigmatski pisec te generacije.”

Leta 1963 se je rodil v Ljubljani, študiral primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško književnost, doktoriral iz komunikologije, bil sprva svobodni pisatelj, zatem delal kot urednik, zdaj uči založništvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in kot zunanji sodelavec soustvarja knjižni program Cankarjeve založbe. V letih 2007-2015 je bil predsednik žirije srednjeevropske nagrade Vilenica, letos je festivalski avtor v središču.

“Janez Janša je enkrat samkrat igral nogomet z nami, a nam je to vsem ostalo zelo v spominu. Izkazal se je kot izjemno učinkovit, ampak žoge ni podajal. Še več, celo svojim jo je jemal. Tako da pravega veselja v igri ni bilo.”

Nanizal je sedemnajst knjig v slovenščini, od prve zbirke kratkih zgodb Šopki za Adama venijo (Mladinska knjiga, 1983) in odmevnega romana Plamenice in solze (Državna založba Slovenije, 1987) do najnovejših romanov, izdanih pri novomeški Gogi, predlanskih Lukenj in lanskega Trga osvoboditve. Vmes se je zvrstilo še več knjig kratke proze, romanov, esejev, priročnikov, razmišljanj o književnosti ... Neutrudni bralec in pisec, ki se oglaša tudi v kakih tridesetih tujih jezikih, je prejel zlato ptico, Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada ...

Na začetku vaše malce podrobnejše biografije preberemo, da ste nekoč imeli bend.

“Uf, to je pa davna zgodovina ...”

“Bralne raziskave so med drugim pokazale, da ogromno študentov in tudi diplomirancev na leto ne prebere niti ene same knjige po lastni izbiri. Veliko izobraženih ljudi ne bere več.”

Predliterarna zgodovina?

“Predliterarna. Iz časov srednje šole, ko ima najbrž skoraj vsak bend. Naš je bil nizkoproračunski, zelo amaterski. Ko smo slišali Pankrte na njihovem prvem koncertu na Gimnaziji Moste, kamor smo hodili, smo se štirje prijatelji odločili, da bomo tudi mi poskusili. Eden od nas je žal že pokojni, umrl je v bizarni prometni nesreči, ki sem jo opisal v eni svojih zgodb. Drugi sodi med najuglednejše slovenske pravnike, za tretjim pa sem povsem izgubil sled. Bili smo zelo različni, imeli pa smo samo dva koncerta v zelo improviziranih razmerah.”

V kakšni vlogi ste nastopali vi?

“Bil sem basist.”

“Katja Perat ima verz, ki ga rad citiram: 'Toliko krvi za svobodo govora, in zdaj smo vsi tiho.' Lahko bi dodali: Vsi govorimo, kar hočemo, nihče več pa ne posluša.”

Obisk koncerta Pankrtov na moščanski gimnaziji 18. oktobra 1977 opisujete tudi v lanskem romanu Trg osvoboditve.

“Ta koncert je nekako mitski. Srečal sem že na stotine ljudi, ki pravijo, da so bili na njem, ampak vsi niso mogli biti. Ker vem, koliko nas je bilo. Ne tako zelo veliko. Včasih ljudje radi govorijo: bili smo zraven! Vključitev tega spomina se mi je zdela primerna za roman, ki se dotika tudi osamosvojitve. A moj junak drugače od mnogih poudarja, da on ni bil zraven. Osamosvojitev je samo spremljal, ni imel nobene vloge.”

Ste najnovejši roman napisali načrtno, ob lanskem jubileju, 30. obletnici osamosvojitve?

“Že dlje sem ga imel v mislih, potem pa sem spoznal, da bi bilo dobro malo pospešiti načrte in strniti zapiske. Bil je tudi primeren čas za pisanje, država je bila zaprta in razmere so bile zapletene tudi iz notranjepolitičnih razlogov. Čas za obujanje spominov. Gotovo je bila obletnica določena spodbuda.”

Andrej BlatnikUčenje

Bil sem univerzitetni profesor, zdaj pa živim na ulici. Bi mi lahko pomagali z nekaj kovanci, da bi lahko pojedel kaj toplega in opral svoje stvari?

Že dolgo je v mislih vadil ta stavka. Vendar so predavanja še kar bila. Res na njih ni bilo več študentov, že dolgo ne, vendar ni kazalo, da bi to kdo opazil, in vratar mu je pokimal vsakič, ko ga je opazil, kako se trudi vtakniti ključ v vrata predavalnice. Moram se naučiti, je razmišljal, enkrat, enkrat bo to prišlo prav. Moram se naučiti.

iz zbirke Saj razumeš?, LUD Literatura, 2009

V romanu kot stranski lik nastopi tudi tisti, za katerega so ljudske množice protestirale leta 1988 in proti kateremu so protestirale lani in predlani.

“Nastopi v resnični epizodi nogometne igre. V opisu sem uporabil tudi nekaj pravih imen tedanjih soigralcev, prijateljev.”

Aha, tedaj še neznani Janez Janša vas je torej res opazoval med nogometno igro in se ji potem pridružil?

“Res. Enkrat samkrat je igral z nami, a nam je to vsem ostalo zelo v spominu. Tudi Branko Gradišnik v nekem svojem besedilu obuja spomine na tisto nogometno tekmo. Janša je bil torej zelo poseben soigralec.”

Drevi ob 20. uri bo vileniški avtor v središču Andrej Blatnik gost festivalskega večera v Kopru. Na tradicionalnem večeru v Atriju Regionalnega RTV-centra se bo z njim pogovarjala Irena Urbič. Posnetek večera bodo na TV Koper-Capodistria predvajali v četrtek ob 22.30.

Dober nogometaš, če sodimo po vašem opisu.

“Izjemno učinkovit, ampak žoge ni podajal. Še več, celo svojim jo je jemal. Tako da pravega veselja v igri ni bilo.”

Najti razlog za upanje

Le malce pred Trgom osvoboditve ste napisali Luknje, drži?

“Tik pred korono so šle v tisk. Cinik bi rekel, da je bila korona nekakšna marketinška akcija za ta roman. Sicer ni pripomogla h kdove kakim prodajnim rezultatom, a vse je sovpadlo po naključju. Nisem pričakoval, da bo ta zgodba prišla med bralce v času resničnega zaprtja sveta.”

Luknje so distopična zgodba, postavljena v postapokaliptični svet, kjer vsi kopljejo luknje, da bi se skrili pred katastrofo ...

“Ampak nisem šel v klasično distopijo, ki se zmeraj konča s katastrofo. Konec je vendarle dokaj odprt, bralcu omogočam interpretacijo, sam naj presodi, ali se izteče pozitivno ali ne. Morda ponuja možnost novega začetka … Zgodbo sem namenoma tako zaobrnil, ker se mi zdi, da preveč temnega onemogoča izpolnitev tistega, o čemer je pisal že Cankar - slikanje teme, da bi oko zahrepenelo po svobodi. Če je temnine preveč, človek obrne pogled stran. Zato sem tudi v nelahkem položaju, ki ga opisujem v Luknjah, hotel najti razlog za upanje.”

Ta roman ima zelo nenavadno strukturo, drobi se v krajše prizorčke ...

“Ko sem ga začel pisati, se mi je ta tvegana zamisel zdela pravi izziv. Dolgočasno mi je tako brati kakor tudi pisati romane z enotno naracijo časa in prostora, ki so sicer najlažji za sprejemanje, najprijaznejši do bralcev. Tokrat sem tako zelo zapletel strukturo, da je roman mogoče še težji za branje kot moja druga dela. Zlasti sem hotel vanj vnesti zelo različne literarne žanre. Zgodbo pripovedujejo dialogi, to je skoraj beckettovska drama z dvema igralcema. Začne se kot klasični roman, a kmalu se oglašajo nekakšne kratke zgodbe, zaokrožene, celo takšne, da jih bom uvrstil v antologijo svojih kratkih zgodb, če se je bom kdaj lotil.”

Tudi na nekakšne aforizme naletimo.

“Mogoče bi jim lahko tako rekli. Vsekakor na esejistične prvine. Konča pa se s sedmimi naglavnimi grehi oziroma sedmimi krogi pekla. Tisto je že nekakšna pesem v prozi, pri kateri sem do zadnjega nihal, ali jo sploh obdržati v romanu. Nekateri poskusni bralci so mi rekli, naj obdržim, da je dobro, pa čeprav je potrebno večkrat prebrati, da sploh razumeš. Sem pa po tej dokaj zapleteni strukturi kot protiutež napisal Trg osvoboditve, zasnovan bolj preprosto. Zame je to precej neobičajno, že kar klasično pisanje. Tu in tam v pripoved sicer zasekajo spominsko-esejistični prizori, v osnovi pa je naracija zelo premočrtna.”

V kolikšni meri je avtobiografska?

“Ima nekaj tovrstnih elementov, nekateri prizori so res iz mojega življenja, ampak sčasoma sem osebne izkušnje začel zakrinkavati. Liku sem dal drugačne poklicne, osebnostne, družinske lastnosti, se odmikati od avtobiografskosti.”

Koga in zakaj nagraditi?

Kar ste povedali o Luknjah, bi lahko že o tistem romanu, s katerim ste se vpisali v slovensko literarno zgodovino. Tudi Plamenice in solze (1987) premorejo neobičajno strukturo, zvrstno so sila raznolike ...

“Zanesljivo, a zavedam se, da so bili tedanji časi do takega pisanja prijaznejši. Takrat je bilo to ...”

... moderno?

“Ne samo moderno, prej bi rekel sprejemljivo. Šele zdaj, ko se oziramo na prehojeno pot, se zdi, da so bile Plamenice in solze moderne. Tedaj pa ta roman ni bil deležen lahkega sprejema. Vpis v kanon je prišel šele pozneje, s komparativistično recepcijo postmodernizma, metafikcije in drugega.”

Ampak izdala ga je Državna založba Slovenije!

“To že, ampak takrat založbe niso bile kdove kako hierarhično razporejene. Tiste, ki so izdajale izvirno leposlovje, so bile nekako na istem. Se mi pa res že tedaj ni zdelo smiselno pripovedovati preproste zgodbe, zato sem našel drugačno formo, formo zgodovinskega učbenika, si privoščil veliko citatnosti ... Zelo zanimivo, ti citati še zdaj na neki način odmevajo. Kmalu bomo v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi izdali roman Iana Fleminga s spremno besedo, ki jo je Marcel Štefančič naslovil z določeno sintagmo - in me po oddaji rokopisa vprašal, ali vem, odkod jo je vzel. Odgovoril sem, da se mi zdi znana. Povedal mi je, da je naslov fiktivne knjige, ki sem mu jo pripisal v Plamenicah in solzah. Skratka, po 35 letih se je krog te sintagme sklenil. In še nekateri drugi tovrstni medbesedilni namigi včasih priplavajo k meni s pomočjo vrstnikov in mlajših kolegov. Vidim, da knjige še naprej živijo svoje življenje in se oplajajo med seboj, kakor je zapisano v Plamenicah in solzah.”

Še vedno pa z vami ostaja tudi slast do citiranja, do medbesedilnih navezav, nagovarjanja, zadovoljevanja nekoliko zahtevnejšega, bolj razgledanega bralca. Seveda, tipično postmodernistično.

“Vprašanje, ali je to res slast. Morda bi lahko odgovoril z basnijo, ki jo navajam v Luknjah. Škorpijon ne more čez reko, žabo nagovarja, naj ga na drug breg prenese na hrbtu. Žaba noče, strupen si, mu pravi, pičil me boš. Škorpijon jo prepričuje, da je ne bo, saj bi potem utonil in umrl z njo. Žaba popusti, a sredi reke jo škorpijon vseeno piči. Žaba z zadnjimi močmi vpraša: 'Zakaj si to naredil, če pa bova zdaj oba umrla?!' Škorpijon odgovori: 'To je v moji naravi, ne morem drugače.' Čeprav čutim, da je obremenjenost pripovedi z medbesedilnimi navezavami za bralca lahko naporna, niti jaz ne morem drugače. Literatura je moja temeljna življenjska izkušnja. Seveda imam tudi druge, ampak največ časa preživljam z literaturo, kulturo. To me je najbolj oblikovalo.”

Torej, če junaku v romanu umre mama, pripovedovalec ne more mimo Camusa in prvega stavka v njegovem Tujcu: “Danes je umrla mama. Ali pa včeraj, ne vem.”

“Natanko tako. O tem je pisal tudi Umberto Eco. Da moraš pri podobnih primerih zmeraj reči: kakor je rekel že ... Kadar pisatelj v Sloveniji naroči kavo, ne more mimo Cankarja, ne more preprosto reči: kave bi! Zmeraj osveščaš, v kakšnem kontekstu nekaj izgovarjaš.”

Andrej Blatnik je v štirih desetletjih nanizal sedemnajst avtorskih knjig: kratko prozo, romane, eseje, priročnike ... Neutrudni bralec in pisec se oglaša tudi tridesetih tujih jezikih. Foto: Andraž Gombač

Ne samo literatura, v vaših knjigah se še zmeraj oglaša tudi rokenrol. Če junak v Trgu osvoboditve med protestom pohodi modre semiš čevlje punce zraven, hočeš nočeš zaslišimo dobro staro pesem Blue Suede Shoes.

“Res je, za povrh jih pohodi med nastopom Pankrtov, ki na neki način nadaljujejo tradicijo rokenrola, obenem pa jo hočejo postaviti na novo raven. Vsaka generacija hoče obračunati z generacijo pred sabo, zato si idole poišče še eno generacijo globlje v preteklosti.”

Že, ampak poglejte, kako se je pred nekaj leti odzvala prav vaša generacija, ki jo je ključno oblikovala popularna kultura z rockom na čelu. Tako dolgo in goreče ste si prizadevali za njeno priznanje, potem pa Nobelovo nagrado za literaturo dobi Bob Dylan - in mnogi iz vaše generacije vihajo nos!

“O tem sem napisal obsežnejši tekst, ki ga lahko povzamem s citiranjem nekega ameriškega književnika: Bob Dylan ne potrebuje Nobelove nagrade, potrebuje pa jo književnost. Nobelova nagrada je mogoče še zadnja, ki literata postavi v splošno pozornost, pred oči vsega sveta. Ne Bookerjeva ne Gouncourtova nimata te moči, še v literarnih krogih vsi ne vedo, kdo so bili zadnji nagrajenci. Samo Nobelova povzroči veliko vznemirjenje. Tovrstnega opozarjanja na književnost je premalo, medtem ko ta nagrada Dylanu - kot je pokazal tudi s svojimi poznejšimi odzivi nanjo - ni tako zelo spremenila življenja, kakor ga je - ali bi ga lahko - komu drugemu.”

Ampak tako pragmatično gledanje je obenem nevarno. Mar ni pomembnejše vprašanje, ali si nekdo nagrado zasluži, ne ali jo potrebuje? Pri nas včasih slišimo: Ali Drago Jančar res potrebuje še eno nagrado?! Če napiše odlično knjigo, si jo najbrž zasluži, pa čeprav jih je prej dobil že nešteto, mar ne?

“To je zelo dobra tema. Vidim, da dandanes pisatelji, žirije in kulturna politika nagrade razumejo kot nekaj, kar avtorjem omogoča socialni status. Nagrade avtorji potrebujejo, da ohranijo status samozaposlenega s pravico za plačilo prispevkov iz državnega proračuna in za pridobivanje štipendij, ki jim omogočajo preživetje. Kajti plačilo za knjige jim ga ne, vsaj ne za človeka dostojno preživetje. Hkrati pa ob tem pozabljamo, da nagrade ustvarjajo kanon. Ko nekaj nagradimo, sporočamo, da smo to ocenili kot dobro, kot najboljše. Spominjam se, kako so italijanski kolegi nekoč hoteli pomembno nagrado strega razširiti v mednarodni prostor. Tudi nas so vprašali, kateri slovenski roman iz zadnjih let bi nominirali. Sestavili smo ogromen odbor, ki je najprej ponovno prebral vse kresnikove nagrajence zadnjega desetletja. Nazadnje pa smo se odločili za roman, ki te nagrade sploh ni dobil: za Balerino, balerino Marka Sosiča. Nameravali smo ga nominirati, a je zamisel o mednarodni stregi medtem že začasno propadla. Zanimivo pa je, da je slovenske romane presojala velika žirija zelo raznovrstnih članov, osem, devet nas je bilo, prebrali smo vse mogoče in nazadnje skupni imenovalec našli pri romanu, ki kresnika ni dobil. Za kanoniziranje je torej treba uporabljati še druge kriterije, ne samo sprotnih nagrad, ki so pogosto plod trenutnega okusa določene žirije. Vprašanje je tudi, kakšni člani in članice jo sestavljajo, ali so različnih generacij, spolov, estetskih usmeritev ...”

No, nagrade niso pomembne samo zaradi denarja, so tudi dobrodošla, pogosto nujna spodbuda.

“Zadostijo pisateljskemu egu, drži. Pred kratkim sem bil na koncertu slovenske skupine Salamander, ki po dolgih letih spet nastopa. Z občudovanjem sem gledal, koliko glasbenikov najrazličnejših generacij, od mlajših do starejših, od pripadnikov popularne glase do ustvarjalcev resne, je prišlo na koncert. Na literarnem večeru običajno ni prav veliko literatov. Ko sem o tem malo potožil na facebooku, mi je Manca Košir zanimivo odgovorila, da je pisanje samotna, glasba pa sodelujoča dejavnost, zato tako tudi reagiramo. Velika večina pisateljev pa ima ego, ki potrebuje spodbudo, a je na odru ne dobiva veliko, kakor jo glasbenik ali gledališki igralec. Zato so pozitivne kritike in nagrade zelo pomembne, v avtorju ohranjajo občutek, da dela nekaj, kar je pomembno tudi za svet onkraj lastne sobe. Denar mu tega ne potrjuje, kot sva prej že malce moralizirala.”

Pa ostaniva še kako minutko pri denarju, o tem v intervjujih s pisatelji redko, preredko govorimo. Koliko slovenski pisatelj - dober, prvokategornik - danes dobi za knjigo?

“Dve ali tri povprečne mesečne plače - če knjiga dobi javno podporo.”

Marsikateri bralec bo debelo pogledal: a tako veliko dobi tudi pisatelj?!

“Že, že, ampak po mednarodnih standardih pisatelj knjigo ustvarja približno dve leti. Tisti, ki se preživljajo samo s pisanjem, novo objavijo nekako vsako drugo leto. Nekateri več, nekateri manj. Pri nas bi pisatelj za povprečno plačo moral napisati štiri do pet romanov na leto.”

Na profesionalno pot ste stopili pred štirimi desetletji. Ste bili v osemdesetih letih pisatelji - ustvarjalci v samotnih svetovih - samo bolj povezani ali tudi bolje plačani?

“Bolj povezani zagotovo, glede boljšega plačila nisem prepričan. Nekatere raziskave to sicer potrjujejo. Ampak zlasti je bilo boljše nekaj drugega. Govorila sva o poplačilih, tako denarnih kakor moralnih. Takrat je bilo pisanje res nekaj pomembnega. Katja Perat ima verz, ki ga rad citiram: 'Toliko krvi za svobodo govora, in zdaj smo vsi tiho.' Lahko bi dodali: Vsi govorimo, kar hočemo, nihče več pa ne posluša. Zgovorna je tudi primerjava: pred kakimi dvajsetimi leti je Manager izdal zbornik z uspešnimi Slovenci. Deset jih je bilo iz gospodarstva, deset iz športa ... in tudi deset književnikov, od Pahorja prek Jančarja do nekako mene. Pred kratkim pa je revija Reporter sestavila seznam stotih vplivnih Slovencev - edini, ki ni bil iz sveta politike, gospodarstva, financ, športa, je bil Drago Jančar. Nekje na repu, na 94. mestu, če se ne motim. Nobenega drugega 'človeka duha' med stotnijo vplivnih. Nekoč je bilo s pisanjem res mogoče učinkovati, danes pa je cenjen bolj ali manj samo še tržni učinek. Če bi šli zdaj spraševat na ulico, bi najbrž večina poznala Tadeja Goloba, ki je trenutno verjetno najuspešnejši slovenski pisatelj. Morda bi kdo zaradi starih zaslug poznal še Jančarja, potem pa že vprašanje, ali bi poznali celo katerega od naših mednarodno uveljavljenih in prisotnih pisateljev. Žal so znani predvsem v ozkih literarnih krogih.”

Pred skoraj tremi desetletji ste napisali esej Kdo mori slovenske žanrske pisce. V zadnjih letih so priljubljeni in uspešni Tadej Golob, Avgust Demšar, Mojca Širok ... Kaj se je zgodilo, je medtem morilec žanrskih piscev umrl?

“To je res izjemno zanimivo. Pri nas se je razmahnila kriminalka, dobro napisana, privlačna. Nekaj nenavadnega, morda vrednega psihoanalize, pa je dejstvo, da imamo samo kvalitetne kriminalke, ne pa tudi drugih tipov popularnih romanov na podobni kakovostni ravni. Niti ljubezenskega romana. Pa smo imeli dobre nastavke, omenim naj vsaj Ljubezen v f-molu Elze Budau, zelo dobro napisan roman za starejše generacije. A to se ni nadaljevalo, kaj šele da bi prišle mlajše avtorice, ki bi pisale za svojo generacijo. Nimamo niti kakovostne znanstvene fantastike. No, zdaj se fantasy sicer trudi tudi pri nas, ampak še ni videti avtorja ali avtorice, ki bi se lahko kosal ali kosala s tujimi v tem žanru.”

Kaj pa berejo vaši študentke in študenti?

“Zelo različno. Prav s tem vprašanjem vsako leto začenjam eno svojih predavanj, naslovljeno Književnost za bibliotekarje in založnike. Zanima me, kaj so nazadnje prebrali in kaj od tega jim je ostalo v spominu.”

In kakšen je najpogostejši odgovor?

“Saj to je zanimivo - najpogostejšega odgovora ni. Vsak gre v drugo smer. Povprašam tudi po knjigah, ki so po različnih kriterijih najbolj brane oziroma najbolj znane, pa mi zelo redki odgovorijo, da so prebrali Bronjo Žakelj, zadnjega Jančarja, omenjene kriminalke ... Ni torej več obveznega branja, knjig, ki naj bi jih prebrali vsi. Nekateri berejo fantasy, drugi zgodovinske romance, tretji biografske knjige ... Zelo različno.”

Zgodnji roman in najnovejša: Andrej Blatnik se je v slovensko literarno zgodovino vpisal s postmodernističnimi Plamenicami in solzami (Državna založba Slovenije, 1988), predlani pa je pri novomeški Gogi izdal Luknje in lani še Trg osvoboditve. Foto: Andraž Gombač

Vaš profesorski kolega je pred kratkim v zasebnem pogovoru dejal, da med svojimi študenti vidi približno toliko izjemnih kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti, medtem ko je splošna raven precej nižja.

“Težko ocenim, saj še nisem toliko časa na fakulteti, mu pa pritrjuje že statistika, saj danes študira bistveno več ljudi. To vsekakor ima svoj učinek. Bralne raziskave so med drugim pokazale, da ogromno študentov in tudi diplomirancev na leto ne prebere niti ene same knjige po lastni izbiri. Veliko izobraženih ljudi ne bere več. Pa ne govorim samo o leposlovju, ampak tudi o drugačni literaturi, recimo poljudnoznanstveni. Morda ljudje premorejo vse manj življenjske zvedavosti, morda je za delovanje v svojem okolju sploh ne potrebujejo. Drži, opravka imamo s korenitimi družbenimi preobrazbami.”

In hitro nas poteši tole, kar imava med pogovorom na mizi tudi midva - drsamo po telefonu, pred nami se blikovito vrstijo raznolike informacije, kratke, površne ...

“Najzanimivejša pri preobražanju današnjega sveta je prav ekonomija pozornosti. Kako dolgo si pri posamezni temi še sposoben obdržati pozornost? Za marsikoga niso preveč zapletene samo moje knjige, ampak tudi filmi, kakršni so nekoč imeli več gledalcev. Danes ob takih z dolgimi, počasnimi kadri uživajo samo še filmski sladokusci, v množični percepciji pa so že nekaj zelo nenavadnega, ker so nas različni načini vizualne kulture na čelu z MTV-jevskimi videospoti prepričali, da se morajo podobe zelo hitro menjavati.”

No, tudi vi pogosto nizate zelo kratke zgodbe, zgodbice, pogosto nekajvrstične “ugrize”, kakor ste naslovili eno svojih knjig.

“Zdaj imam že dve taki, še starejša od Ugrizov je Saj razumeš?, v kateri sem se bolj strogo držal pravila, da nobena zgodba ne sme biti daljša od strani. Sem velik ljubitelj tega žanra, ki ima tudi v Sloveniji kar nekaj predstavnikov, čeprav njihove knjige pogosto niso opažene, kakor bi si zaslužile. Take so recimo Lise na steni, zbirka Igorja Zabela. V svetu je tovrstna literatura še pogostejša, tam govorijo o zelo kratki zgodbi, kratki kratki zgodbi, nenadni zgodbi ... Je priljubljen žanr. Tudi moja prva tovrstna knjiga je v tujini naletela na zelo dobre odzive, prevedena je v osem, devet jezikov. Po svetu je torej kar precej odjemalcev tega tipa pisanja, ki je zelo daleč od klasičnega romana.”

Kdove ali bi tudi Dostojevski, Tolstoj in drugi klasiki danes pisali tovrstne zgodbice.

“Kdove. Ni neumestna ironija, ki pravi, da bi Dostojevski danes največji izziv videl v scenarijih za televizijske serije.”

Zakaj sploh pisati, če se ti že brati ne ljubi?!

Nekateri pisatelji in pesniki pravijo, da berejo malo, skoraj nič, češ da nočejo z drugimi poetikami okužiti svojih glasov. Andrej Blatnik pa ogromno bere, preučuje, raziskuje najrazličnejše literarne svetove, premišljuje, predava, piše priročnike o pisanju … Skratka, nepopravljivo okužen?

“Vsekakor! (nasmeh) Tezo, ki jo omenjate, tudi sam pogosto slišim. Običajno odgovorim: če je vaš lastni glas tako šibak, da bo nanj vplivalo in ga preobrazilo vse, kar boste prebrali ali slišali, potem je najbolje, da kar takoj nehate. Ker očitno niste niti malo edinstveni. In zakaj sploh pisati, če se ti že brati ne ljubi?! Soglašam z Jančarjem, ki so ga pred leti v intervuju za revijo Mentor vprašali, kaj svetuje ljudem, ki želijo začeti pisati. Odgovoril je: 'Na začetku pisanja je branje.' Imamo sicer tudi odlična besedila ljudi, ki niso veliko brali, pisali so iz sebe, a to so običajno avtorji enega samega besedila. Na dolgi rok tako ne gre. Nič hudega, dovolj je eno samo briljantno besedilo, vsa čast takim piscem! Navsezadnje je tudi Prešeren, naš največji pesnik, napisal samo eno zbirko pesmi. Danes s tem ne bi dobil statusa samozaposlenega v kulturi. Ampak ta knjiga je izjemna, pisal jo je vse življenje in je še danes temelj slovenskega literarnega kanona.”

Tudi vi ste začeli s poezijo, mar ne?

“S teksti za tisti punk bend, ki sva ga omenila na začetku.”

Kakšni so bili?

“Ne ravno najboljši za uglasbitev. Zelo hitro so se začeli pomikati proti pesmi v prozi. Ko sem začel objavljati v Mladinini prilogi Mlada pota in kmalu zatem še v Literaturi in Sodobnosti, so bile to že kratke zgodbe.”

A celo v zadnjih romanih je videti, da imate še zmeraj veselje do rimanja.

“Več bralcev mi je reklo, da jih je to celo zmotilo. Tudi mene se polašča rahla paranoja, kadar pride do tega, ker me skrbi, kako bodo ta problem reševali moji prevajalci. Vsem puščam proste roke. Naj rime, asonance in podobno opustijo, če vidijo, da ne gre. Ne vem, zakaj me tako vleče v rimanje. Je precej iracionalno, sam pa nimam vedno moči, da bi se uprl. Tolažim se s stavkom dirkača Maria Andrettija: Če imaš vse pod nadzorom, pač ne voziš dovolj hitro.”

Se Trg osvoboditve že prevaja?

“Za zdaj je preveden v nemščino. Izide naslednje leto, če bo šlo vse po sreči.”

Je namreč zelo slovenski, tako vsebinsko kakor tudi z medbesedilnimi navezavami, namigi, liki, v katerih resnične modele najbrž prepozna samo slovenski bralec ...

“Vem, tudi napisal sem ga predvsem za domači trg, če smem tako reči. Nemška založba razmišlja, da bi izdaji priložila geslovnik. Zmeraj je zanimivo, kako posamezno knjigo sprejemajo različni trgi. Ko je leta 1990 v Sloveniji izšla moja zbirka kratke proze Menjave kož, so jo pri nas navdušeno sprejeli. Končno knjiga, ki je tako neslovenska, kakor da bi jo napisal ameriški pisatelj! Ko je taista knjiga izšla v ZDA, pa so pisali, da je tipično srednjeevropsko pisanje, podobno Kafki, Kišu in drugim.”

Tolažba za avtorski ego

Že pišete kaj novega?

“V zadnjih štirih letih sem objavil tri leposlovne knjige, tako da si bom najbrž privoščil leposlovni premor. Pišem eseje, na ludliteratura.si objavljam kolumne, iz vsega tega bo nastala še ena knjiga, najbrž naslednje leto, po Trgu osvoboditve pa nisem napisal še niti vrstice leposlovja. In kakor dodajo pisatelji: Niti ne vem, ali jo kdaj še bom!” (nasmeh)

Kako pa se počutite v osrčju Vilenice? Še pred nekaj leti ste bili predsednik festivalske žirije, zdaj pa ste že slavljenec.

“Prvi občutek ob novici, da sem letošnji avtor v središču, je bil kar malce nelagoden. Gre namreč za nekakšno nagrado za življenjsko delo, za zaokrožen opus. Glas ljudstva pravi, da pisatelj tovrstno priznanje prejme bodisi prezgodaj bodisi prepozno, nikoli pravočasno. Te časti nikakor nisem deležen prepozno, kvečjemu prezgodaj, sem si rekel. In šel takoj pogledat, kdo so bili dosedanji avtorji v središču. Ugotovil sem, da so bili Marko Sosič, Maja Vidmar, Suzana Tratnik, Esad Babačić in še kdo mlajši od mene, ko so bili postavljeni v enako vlogo. Nekaj nelagodja v meni še zmeraj zbuja zavedanje, da nekateri starejši kolegice in kolegi, ki jih zelo spoštujem, še niso bili vileniški avtorji v središču. Ampak temu vedno botruje tudi splet najrazličnejših okoliščin. Že tolikokrat sem bil v žirijah, da vem, kako nepredvidljiva je ta ruska ruleta. A ravno ker sem bil nekoliko v dvomih, ali ni moja književnost popolnoma neprimerna za današnje bralne običaje, festivalska pozornost zelo dobro vpliva na moj avtorski ego. Ga tolaži.”

Zakaj nekdo, ki tako dobro pozna današnje bralne navade, piše tako neobičajno? Iz upora?

“Književnost je, kakor vse ustvarjanje, zmeraj glas proti. Očitno sodim med tiste, ki raje plavajo proti toku.”

Še o marsičem bi lahko govorila, a za konec skušajva razčistiti vsaj še nekaj: kaj imate s čakanjem?! Oba zadnja romana sklenete z njim, v Luknjah je čakanje “najpopolnejša gotovost”, podobno je v Trgu osvoboditve čakanje “najbolj zanesljivo”.

“Zanimivo psihoanalitsko vprašanje. V Luknjah je to citat iz pesmi Jureta Potokarja, ki je bil pred desetletji zelo vpliven pesnik, potem pa se je povsem posvetil prevajanju. Res, tudi Trg osvoboditve končam s čakanjem ... O tem bom moral razmisliti.”

Kot bi rekel strokovnjak: tu se nama oglaša en problem!

“Tako, čas je za kavč.”  


Najbolj brano