Zakaj imam tako zelo rad matematiko

Obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki nam je matematika všeč, in tisti, ki jo, milo rečeno, sovražijo. Zakaj je tako, nimam pojma, a pojav takšne razdvojenosti je kar razširjen: enim je politik zelo všeč, drugim se obrača želodec samo ob misli nanj. Ko jih vprašaš, zakaj, omenjajo kakšne lučke ali sovražni govor ipd., a v bistvu niti sami ne vedo, kaj šele, da bi jih ostali razumeli.

Pri matematiki je lažje. Enim številke pripovedujejo zgodbe, drugim je to jezik marsovcev - ne razumejo nič. No, zame je bila matematika vedno najbolj čist produkt našega razuma. Korak po koraku (če rečem aksiom po aksiomu, bo koga zajela stara groza) smo si ljudje zgradili celo stavbo, ma kaj stavbo - nebotičnik. In res z njim dotikamo nebo. Ne le nebo, celo vesolje. Zanimivo - ko odstranimo vso navlako čustev, egoizmov, religij, predsodkov, praznoverij ... in nam ostane samo matematika - čisti produkt našega uma, ki je bil prečesan od ogromne množice poznavalcev s celega sveta in skozi tisočletja -, dobimo kristalno čist pogled na to našo ljubo naravo. In ta popolna zgradba je naše najmočnejše orožje pri spopadanju z njenim razumevanjem.

Če ste imeli težave z matematiko v vrtcu, osnovni ali srednji šoli ali vsaj na faksu, preskočite na konec teksta! Če bi vseeno radi izvedeli, kako lahko obstajajo čudaki, ki jim je ta ista zadeva všeč, pa le pogumno dalje.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Množice niso za mularijo

Ne ravno v vrtcu, a v prvih razredih osnovne šole smo jo že prepoznavali. Oče mi je zrezal ploščic za cel razred (še sedaj ne vem, čemu so služile) in smo z njimi zakoračili vanjo. Potem pa v glavnem številke, pa pozneje “kupčki” mnogokratnikov, ki si jih moral poznati na pamet, in počasi še geometrija, pa precej kasneje funkcije, enačbe, integrali, odvodi ... Tam konec šestdesetih so reformirali pouk matematike v prvih razredih osnovne šole in mama je tako prvošolce učila o “množicah”. Spoznavala jih je skupaj z njimi. Ploščice so tako postale okrogle, trikotne ter pravokotne in v treh barvah ter velikostih. In so se šli unije, preseke, podmnožice, nadmnožice ...

Tisti, ki niso bili obdarjeni s simbolno logiko, so tako odpadli že v prvih razredih. Prej so vsaj sledili, dokler ni odpovedala pomoč prstov (pri fantih do enaindvajset). Vi pa priznajte, da nimate pojma, o čem je šlo, razen tistih, ki ste doživeli to reformo v zgodnji mladosti. Saj je bil profesor Križanič res pojava na faksu, a da turiš “množice” mulariji, je pa malo hudo.

Kristalna čistost struktur, popolnoma jasen vsak korak, odsotnost dvomov: vse to je bilo za zbeganega pubertetnika kot rešilni zaliv pred viharji čustev in hormonov. In ko sem taval skozi iskanje samega sebe in okolice, mi je bila to izjemna prijateljica. Z vsakim rešenim problemom, z vsakim novim prijemom sem zorel in postajal notranje trden.

Ko sem se z matematiko bolj zavestno srečal (seveda v srednji šoli), me je zadela z vso svojo lepoto. Kristalna čistost struktur, popolnoma jasen vsak korak, odsotnost dvomov: vse to je bilo za zbeganega pubertetnika kot rešilni zaliv pred viharji čustev in hormonov. In ko sem taval skozi iskanje samega sebe in okolice, mi je bila to izjemna prijateljica. Z vsakim rešenim problemom, z vsakim novim prijemom sem zorel in postajal notranje trden.

Mali orgazmi ob reševanju matematičnih problemov

Matematični problemi so vsaj na stopnji srednje šole rešljivi, če se jim le dovolj posvetiš. Gotovo ste tudi vi že doživeli tisti izjemen občutek, ko ste rešili nek problem: kako pritrditi omarice v kuhinji, popraviti curljajočo pipo, uspešno posaditi za skupno mizo ženo in njeno taščo, kako jokajoči hčerki prikazati svetlost življenja ... Mali orgazem zadovoljstva te preplavi. In to sem doživljal pri reševanju matematičnih problemov.

V gimnaziji me je za matematiko navdušila profesorica Kolenkova. Izjemno stroga in zahtevna - strah in trepet v razredih, a enkrat sem jo rešil iz zagate razvitja neke enačbe na tabli in postal sem njen ljubljenec. Imela je izredno redko lastnost, da prepoznaš boljše od sebe in se potrudiš, da njihov dar razviješ. Njen matematični krožek je vseboval še lepo in pametno leto mlajšo dijakinjo in združil sem prijetno z uporabnim ter se vrgel na matematiko in članico krožka. Pa še dobre mentorje nam je priskrbela: Vlado Batagelj, že študent na matematiki, nas je vzel v roke, in njegov kolega Tomo Pisanski mu je pomagal.

Tako sva bila s tisto članico krožka to leto zelo dobra na republiškem tekmovanju, mene so celo vtaknili v republiško ekipo za zvezno tekmovanje v Beogradu. Tam pa tipi(-nje) iz beograjske matematične gimnazije s petnajst ur matematike na teden. Kot da igrata Zvezda in Dekani! Če pomislim, da jih je v Jugi kar nekaj naših dijakov premagalo, tem našim dijakom lahko samo čestitam! Pa so kasneje zelo uspešni člani Kolenkinega krožka pripeljali v Koper prav resno matematiko (Dragan Marušič in FAMNIT) ter vzgajajo prenašalce tega znanja na najmlajše (Mara Cotič in Pedagoška fakulteta). Mentor Tomo pa brez obale ne more in tako vodi oddelek za informacijske znanosti in tehnologije na FAMNITU.

Vsi govorimo isti jezik

Zakaj je matematika tako uporabna? Ker tu vsi govorimo isti jezik! Vsi sodelujoči razumemo, kar nekdo ustvari, lahko ga preverjamo, povemo, da se je zmotil ali mu damo Nobelovo nagrado. Tu cel svet govori isti jezik in vsi skupaj ga razvijamo. In razvoj je izjemen. Katera druga dejavnost se lahko kosa s tem? Je pa po drugi strani življenje simpatično ravno zaradi te pestrosti različnih nadarjenosti med nami. Ko narišem konja, ga vnuki(nje) prepoznajo kot opico ali celo člana družine. Popravljanje puščajoče pipe mi je še vedno globoka skrivnost. Saj veste tisto, ko učitelj matematike sreča bivšega, pri njemu ne ravno bleščečega učenca. “Kako gre?” ga vpraša. “Zelo dobro,” odgovori. “Kupujem po ena in prodajam po tri in od teh dveh procentov prav dobro živim.” Ni vse v znanju matematike!

Kdo je šprical poštevanko?

A vsaj nekaj osnov bi pri odraslih vseeno pričakovali. Nekaj najnovejših procentov: če gre liter bencina za en cent gor (okoli 0,5 procenta), hitro izračunamo, da je to le pol evra na tank in se ne sekiramo. Ko pa poleti sredi najhujše vročine zaprejo pitnike, se splača pogledati, koliko prihranijo: pri stotih pitnikih po celi Obali in porabi sto litrov na enega prišparamo deset kubikov vode na dan. Pri dnevni porabi 30.000 kubikov vode je to 0,03 odstotka - niti za pol ene cisterne. Bravo! Je pa to menda vzgojno.

Po večjih mestih Evrope sicer delajo načrte, kako postaviti čim več pitnikov, pa pognati fontane zaprtih sistemov (naše so vse), da bi ljudem olajšali vroče poletne dni, a to so očitno popolnoma nevzgojeni subjekti! V okviru preteče energetske krize bi za vzgojne ideje naših prepametnih županov predlagal še zaprtje javne razsvetljave (seveda ponoči), za par ur dnevno avtoceste (ma to itak že počnejo), en mesec na leto ne izplačati birokratom in politikom plač (zelo poučno) ... Če se spomnite še česa, jih pa kar obvestite! Da tudi birokrati v EU niso ravno vešči matematike, sem opazil pri izvajanju sankcij proti Rusiji. Nemci sedaj za 20 odstotkov prejšnjih dobav plina plačujejo dvakrat več kot prej za 100 odstotkov. Nekdo je tu šprical poštevanko.

Neverjetno poenostavljanje

Nekoč mi je kolegica, ki je pač življenje posvetila drugim - nematematičnim področjem, rekla: “Pa kaj je to posebnega, če odkriješ neki naravni zakon!? Saj je bil že prej tam in si ga pač odkril!” Ma seveda! Pa saj tudi kipar v bistvu samo razkrije iz kamna vitko žensko telo, ki je bilo že prej tam! Neverjetno poenostavljanje! Vsak, ki naredi, odkrije nekaj novega, nekaj, kar ni še nihče pred njim, je izjemen in ga izjemno spoštujem. In premikati meje v matematiki je res veliko delo. A da lahko tu in tam genialen posameznik to naredi, je potrebna cela armada zanesenjakov, ki skušajo razumeti vsaj to, kar so jim predniki že razvozlali in posredujejo ta znanja naslednjim generacijam. Množica zelo bistrih ljudi, ki jih je očarala ta lepota čiste logike in jasnosti rešitev.

Vsa čast vam, učitelji(-ce) matematike, brez vas bi naša civilizacija pokleknila in izgubili bi večino znanja o izdelavi strojev, zidanju zgradb, napovedovanju vremena, brskanju po veselju in mikrokozmosu ... Hvala v imenu vseh, ki le žanjejo sadove matematike in na žalost ne vidijo njene lepote.


Najbolj brano