Orbanov ciklon nad Italijo

Zadnje meritve političnega termometra kažejo, da bodo na jesenskih volitvah krmilo Italije prevzeli Bratje Italije. Voditeljica skrajno desne stranke Giorgia Meloni tujim poročevalcem iz Italije zagotavlja, da se je oddaljila od fašistične zapuščine, čeprav so njene člane večkrat zalotili med rimskim pozdravom, ko so z iztegnjeno desno roko in ravno dlanjo in prsti salutirali preminulemu Duceju.

Med sodobniki je 45-letni Rimljanki Giorgii Meloni, ki je med najresnejšimi kandidatkami, da se zavihti na sedlo prve ministrice, najbliže Viktor Orban. Družijo ju evroskepticizem, prizadevanja za ohranitev tradicionalne družine, bele rase in krščanske Evrope, v kateri naj bi bilo čim manj afriških migrantov, drugače spolno usmerjenih in debeluhov.

Po Ducejevih idealih

Stranka Bratje Italije, ki je ime povzela po naslovu italijanske državne himne, je direktna naslednica Mussolinijeve Nacionalne fašistične stranke. Čeprav je po vojni Italija ustavno prepovedala ustanavljanje fašističnih strank, to ni ustavilo političnih gibanj, ki so se zgledovale po Ducejevih idealih. Po vojni se je stranka preimenovala v Movimento sociale italiano (Italijansko socialno gibanje). Gibanje je bilo sredi devetdesetih razpuščeno. Nadomestila ga je stranka Nacionalnega zavezništva, ki jo je vodil Gianfranco Fini, nekdanji zunanji minister v Berlusconijevi vladi. Ta je na obisku v Izraelu fašizem zaradi rasističnih in antisemitskih zakonov obsodil kot “absolutno zlo”.

Torinski sociolog pravi, da bodo delavci Fiata volili Melonijevo; ne zato ker so fašisti, ampak zato, ker so razočarani nad levico.

Dedinja Finijevega Nacionalnega zavezništva je Giorgia Meloni, ki so jo mediji še pred septembrskimi volitvami ustoličili na prestol prve italijanske premierke. Melonijina politična kariera se je začela pri petnajstih letih s članstvom v mladinski sekciji Italijanskega socialnega gibanja. Kot je povedala za britanski tednik Spectator, se je za članstvo odločila takoj po mafijskem uboju uglednih protimafijskih sodnikov Paola Borsellina in Giovannija Falconeja.

Italijanskemu socialnemu gibanju se je pridružila, ker se ji je zdelo najmanj skorumpirano in je najbolje odsevalo njene ideale. Principa nepodkupljivosti in protimafijske naravnanosti očitno danes v stranki Bratov Italije nista več tako zavezujoča kot pred leti. Sodni organi trenutno preiskujejo posle 62 članov stranke, ki naj bi bili vpleteni v mafijske lovke kalabrijske kriminalne združbe ‘Ndrangheta. Klub vsemu pa gnila jabolka očitno ne bodo načela obilne trgatve glasov, ki se je v stranki nadejajo jeseni.

V nasprotju s svojima zaveznikoma Salvinijem in Berlusconijem, ki nista smela kritizirati protikoronskih vladnih ukrepov, je Melonijeva brez zadržkov mežikala anticepilcem, se zoperstavljala obveznim covidnim potrdilom in ostalim drakonskim ukrepom, zaradi katerih so nasprotniki cepljenja izgubljali službe. Kritična drža se ji je bogato obrestovala.

Ženska primatov

Giorgia Meloni je ena od soustanoviteljic stranke Bratje Italije, skupaj z Ignazijem La Russo in Guidom Crosettom. Dve leti po ustanovitvi stranke, leta 2014, je Melonijeva ne le prevzela vajeti stranke, ampak postala tudi najbolj karizmatična osebnost italijanske desnice. To seveda ni njen prvi in edini uspeh. Leta 2004 je postala prva ženska predsednica gibanja Azione giovani, mladinskega krila Nacionalnega zavezništva. Čez dve leti, pri devetindvajsetih, je bila izvoljena v parlament kot najmlajša poslanka v mandatu takratne vlade. Domino triumf efekt se je nadaljeval v Berlusconijevi vladi leta 2008, ko je prevzela vodstvo Ministrstva za mladino in kot 31-letnica postala najmlajša ministrica v zgodovini združene Italije. Bo svojo vrhunsko plezalno kariero zaključila kot prva ženska predsednica vlade? Vse kaze, da bo tako.

Predvidljivo je, da bo predsednik Sergio Mattarella mandat za sestavo vlade izročil vodji stranke, ki bo dobila največ glasov. Raziskave javnega mnenja, opravljene konec avgusta, kažejo, da bo ta stranka Bratje Italije s 24,7 odstotka glasov. Melonijina zaveznika Matteo Salvini in Silvio Berlusconi naj bi dobila 13,7 odstotka oziroma 7,2 odstotka glasov. Skupno se desnemu bloku obeta 45 odstotkov glasov, kar naj bi bilo po italijanskem volilnem sistemu dovolj za oblikovanje vlade.

Zakaj je padla tehnična vlada Maria Draghija

Zadnje parlamentarne volitve so bile leta 2018. Nedvomni zmagovalec takratnih volitev je bilo protestno Gibanje petih zvezd. Obljubo o univerzalnem temeljnem dohodku so volilci nagradili z 32 odstotki glasov. Koalicija s Salvinijevo Ligo se je zaradi ideoloških razlik zdela malo verjetna, pa se je vendar zgodila, čeprav ne za dolgo. Leto kasneje je najmočnejša politična stranka zamenjala koalicijskega partnerja in se povezala z levo Demokratsko stranko in nekaj obrobnimi strankami. Tako desno-sredinsko kot levo-sredinsko koalicijo je vodil Giuseppe Conte, ki je februarja lani delo predal Mariu Draghiju, bivšemu guvernerju Italijanske in Evropske centralne banke, znanemu tudi po vzdevku Super Mario zaradi učinkovitosti pri reševanju evrske krize.

Mediji še vedno citirajo njegov “whatever it takes” in odločnost, da uporabi vsa razpoložljiva sredstva za rešitev evra pred špekulacijami. Večstrankarska koalicija narodne enotnosti, ki jo je sestavil eden najuglednejših evropskih finančnikov, je po 523 dneh razpadla. Po analizi dnevnika Il Sole 24 Ore je povprečna “življenjska doba” italijanske vlade 414 dni. Super Mario je povprečje presegel za več kot 100 dni. Italijanski predsednik z najdaljšim stažem v novejši zgodovini Italije sicer ostaja Silvio Berlusconi, ki je vlado držal pokonci 1412 dni oziroma skoraj štiri leta.

Draghi bi na položaju ostal le, če bi dobil široko podporo, kar pa se ni zgodilo. Stranke Liga, Naprej, Italija in Gibanje petih zvezd so se namreč izognile glasovanju. Najprej je zaškripalo v Gibanju 5 zvezd. Vodja gibanja Giuseppe Conte se je zoperstavil dobavi orožja Ukrajini in se zapičil v višino državne finančne podpore. Tik zatem so začeli cepetati še na desnici. Salvini in Berlusconi sta kasneje izrazila pripravljenost ostati v vladi, a le če bi se Draghi odpovedal sodelovanju s Contejem in njegovo stranko. Na to izsiljevanje ni pristal in tako je padla že 76. vlada v povojni Italiji. Takoj po debaklu je predsednik Mattarella razpisal predčasne volitve, ki bodo 25. septembra.

Kritična drža se ji je bogato obrestovala

Edina stranka, ki se ni pridružila Draghijevi volilni koaliciji in postala edina večja opozicijska opcija v parlamentu, je Melonijina Bratje Italije. V nasprotju s svojima zaveznikoma Salvinijem in Berlusconijem, ki nista smela kritizirati protikoronskih vladnih ukrepov, glede na to, da sta bila sestavni del vladajoče koalicije in odločitev, je Melonijeva brez zadržkov mežikala anticepilcem, se zoperstavljala obveznim covidnim potrdilom in ostalim drakonskim ukrepom, zaradi katerih so nasprotniki cepljenja izgubljali službe. Kritična drža se ji je bogato obrestovala. Njen pridelek ni utrpel suše.

Leta 2018 so bili Bratje Italije manjšinski figuranti, ki so se borili za peščico glasov. Volilci so jim namenili le 4,4 odstotka glasov oziroma 32 sedežev v poslanski zbornici. Konec meseca jih čaka nepričakovano zmagoslavje. Salvini se drži kislo, ker je vseskozi upal, da bo naslednji premier. Melonijeva pa se ob dobrih obetih smeji kot najboljša vlagateljica kumaric v Laciju. Med obljubami, ki se na njenih stojnicah najbolje prodajo, so znižanje davkov, pomoč družinam, ustavitev migracij in kazni nevladnim organizacijam, ki rešujejo begunce iz morja. Po Twitterju deli tudi recepte za ustavitev mladostnega prestopništva, med katere vključuje ne samo zlorabo alkohola in drog, ampak tudi debelost in anoreksijo. Po lastnih izkušnjah pravi, da je najboljši lek za vsa ta odstopanja, vključno z motnjami prehranjevanja, šport.

Razočarani nad levico

Kaj medtem počnejo na levici? Nič, kar bi ogrozilo primat desnega zavezništva. Po predvidevanjih javnomnenjskih raziskav bo Demokratska stranka sicer druga najmočnejša parlamentarna stranka s 23,3 odstotka volilnih preferenc, a brez možnosti, da bi utrdila levi blok. Gibanje petih zvezd je strmoglavilo na enajst odstotkov, centristi Mattea Renzija in Carla Calende pa lahko računajo le na okoli pet odstotkov glasov. Največji poraz leve koalicije je ta, da je izgubila podporo delavskega razreda, ki se ne prepozna več v njenih idealih. Torinski sociolog pravi, da bodo delavci Fiata volili Melonijevo; ne zato ker so fašisti, ampak zato, ker so razočarani nad levico. VH


Najbolj brano