Vizija ali pohlep?
Slovenski športniki so konec tedna na združenih evropskih prvenstvih osvojili spoštljivih deset medalj na tekmovanjih v devetih športih. Prizorišče nove potrditve slovenskega športnega vrhunstva je bila bavarska prestolnica, ki je tako z malo olimpijado obeležila pet desetletij od organizacije odmevnih 20. olimpijskih iger moderne dobe. Za Nemce je bil dogodek še posebej pomemben, saj so prvič po takratnih igrah v Münchnu gostili tako velik športni dogodek z različnimi športi.
V bavarsko prestolnico so po zgledu iger Commonwealtha v skupnem časovnem terminu nagnetli združena evropska prvenstva v atletiki, kolesarstvu, gimnastiki, kajaku in kanuju na mirnih vodah, odbojki na mivki, športnem plezanju, namiznem tenisu, veslanju in triatlonu. Sočasno je v Rimu potekalo še prvenstvo v plavanju, ki pa ni bilo del združenega prvenstva. Prva tako združena prvenstva stare celine na kupu so priredili pred štirimi leti v Glasgowu, kjer so bili zbrani kolesarji, telovadci, veslači in plavalci, sočasno pa so se v Berlinu v vklopu televizijskih prenosov projektu pridružili še atleti. Da, prav učinki televizijskih prenosov in z njimi povezana delitev finančnega kolača ob prodaji televizijskih pravic so še največji razlog za neke vrste male evropske olimpijske igre. Razlaga je razmeroma enostavna: hkratno tekmovanje več športov bi moralo pritegniti precej več pozornosti (beri zaslužka) od izvedbe posamičnih. Ker so kljub večjim izdatkom za skupne igre v biznisu bolj pomembni prihodki, je tako televizijsko združenje EBU znova prvi zmagovalec.
Koncentracija športnih tekmovanj, pa čeprav vrhunskih, namreč vsaki od panog, ki so se priključile skupnemu terminu in kraju, jemlje vsaj nekaj pozornosti.
Zaslužek je že dolgo prvo vodilo tudi velikih športnih tekmovanj. Zato tudi so mednarodne panožne krovne zveze, da kar najbolje poskrbijo za svoje članice. Če jim je to zaradi “koncentracije tehnike” na enem mestu uspelo, tega ne bi mogli z gotovostjo trditi za vsesplošno zanimanje javnosti za združena prvenstva. Vsa čast najbolj športnemu narodu, kar so Nemci z obiski in športnim navijanjem spet potrdili, toda odmev skupnih evropskih prvenstev je zaznal tudi drugo mnenje. Koncentracija športnih tekmovanj, pa čeprav vrhunskih, namreč vsaki od panog, ki so se priključile skupnemu terminu in kraju, jemlje vsaj nekaj pozornosti. Evropska prvenstva v posameznih športih pa bi morala ostati vrhunec leta tako za športnike kot njihove simpatizerje. Saj ne, da to več niso, a takšno hkratno spremljanje več evropskih prvenstev (še) ni “v modi”. Ali torej za združenimi evropskimi prvenstvi stojijo vizionarji ali pohlepneži?.