Vlada daje in hkrati jemlje
Vlada se je vrnila z dopusta v več kot očitno vročo in na več področjih zahtevno politično jesen. In se najprej lotila novih ukrepov ob vse večji draginji, kar je mogoče pozdraviti.
O nujnosti vladne pomoči prebivalstvu in gospodarstvu za blažitev draginje ni nobenega dvoma, je pa kar nekaj dvomov o tem, kako je spopadanje s hudo draginjo združljivo z napovedanimi davčnimi spremembami oziroma nekakšno (pre)naglo davčno protireformo - ki je v javni razpravi do danes - predvsem z znižanjem splošne davčne olajšave oziroma nižjo splošno razbremenitvijo plač od predvidene. Težko je namreč razumeti, da vlada na eni strani ljudem daje, na drugi pa jim v teh razmerah jemlje oziroma, natančneje, jim z zaviranjem rasti neto plač ne namerava več dati tega, kar jim je nameravala dati prejšnja. Sklicevanje na stabilnost javnih financ, ki je sicer lahko upravičeno, se zdi bolj trhel argument, če vemo, koliko naj bi se na drugi strani povečali javni izdatki in to ob precej slabših gospodarskih obetih, ki bi bili lahko zaradi pričakovane manjše rasti potrošnje še slabši. Prav tako je morda politično všečno, a neprepričljivo sklicevanje na domnevno ukinjanje privilegijev za redke bogate (s ponovim dvigom davčne stopnje v najvišjem dohodninskem razredu ali večjo obdavčitvijo nagrad ), saj bi spremembe v splošnem bolj občutil srednji razred, ki lahko na manj pomoči računa tudi v času draginje.
Večje razbremenjevanje zgolj najnižjih plač, ki jih je na žalost resda največ, ali plačna uravnilovka pač ne prinašata večje dodane vrednosti in razvojnega preboja.
Jasno, da volilci od nove vlade, ki so jo izvolili, pričakujejo, da bo počistila s slabo dediščino prejšnje, ne pa kar vsepovprek. In pri davčni reformi ključni problem, se zdi, ni toliko vsebina - ki jo je seveda vedno mogoče izboljšati - kot dejstvo, da jo je sprejela Janševa vlada. Kar je bila tudi ena redkih reči, ki jo je prejšnja vlada po letih opozoril, da je delo pri nas nadpovprečno obremenjeno, uspela končno zastaviti v pravilno smer oziroma z njo vsaj dati pozitiven signal. Razbremenitev plač je eden od dolgoročnejših ciljev, ki bi jih kot država na gospodarskem področju morali zasledovati. In od katerih bi se z davčno politiko, kot si jo zdaj zamišlja nova vlada, spet odmaknili. In to potem, ko določenih sprememb nismo niti še dobro začeli uveljavljati, kar je v popolnem nasprotju s težnjo gospodarstva, da bi bila davčna politika strateška in predvidljiva, ne pa podvržena potrebam vsakokratne politike. Predvsem pa, da bi pripomogla k nagrajevanju najboljših, najbolj izobraženih in najbolj ustvarjalnih, ne pa (predvsem) najslabše plačanih, saj večje razbremenjevanje zgolj najnižjih plač, ki jih je na žalost resda največ, ali plačna uravnilovka pač ne prinašata večje dodane vrednosti in razvojnega preboja. Zato ker - in tudi v tem je ironija sprememb - večja obremenitev najbolj ustvarjalnih pravzaprav pomeni, da bomo na koncu imeli manj vsi.