Mnogi na sever,eni tudi na jug

Svetloba v avgustu naj bi bila pravšnja za lahkotnejše branje, po možnosti takšno, ki zvabi bralki in bralcu nasmešek na obraz. Zato sem kar nekaj časa razmišljala, kako vpeljati temo, ki ni ne lahkotna ne vesela, namreč beg možganov in pridnih rok z juga na sever, z vzhoda na zahod. Pa je življenje samo poskrbelo za to.

V soparnem avgustovskem večeru sva se odpravila s hčerkinim lagottom, ki je, klasika, zdaj moj, torej je šel z babico na jug, hladit v skopski mestni park. Naključje je hotelo, da se je zapletel v prijateljsko ovohavanje s simpatičim šarpejem, jaz pa z njegovim lastnikom v običajen vljudnostni pomenek. Seveda sem se potrudila spregovoriti v jeziku države gostiteljice, ki je zadnje čase na vse v zvezi s tem jezikom iz razumljivih razlogov še posebno občutljiva. No, govoril je v glavnem sprehajalec šarpeja, in to v vsaj zame brezhibni makedonščini z malce nenavadnim naglasom, ki sem ga pripisala lokalni posebnosti, sama pa sem se mu, domačinu, tako sem mislila, trudila pokazati, kako prizadevna učenka makedonščine sem.

Selitvam v nasprotno smer pa se ne čudi nihče. Tako kot tudi ne rezultatom zadnjega (lanskega) popisa, prvega po dvajsetih letih, ki je samo potrdil, kar je vidno tudi brez štetja, da se Makedonija prazni in število njenih prebivalcev upada, z dveh milijonov je zdrsnilo na dober milijon osemsto tisoč. Pa še od tega se, po podatkih popisa, kar tretjina ljudi gnete v prestolnici, a če zaupamo ocenam poznavalcev, je ta številka še precej višja.

Končno je padlo vprašanje, ob katerem sem se lahko poliglotsko razživela, namreč, kakšne pasme je moj neostriženi kosmatinec. Važno sem zajela sapo: “Lagotto romagnolo, to pomeni romanski vodni pes, veste, lago je v italijanščini jezero, Romagna pa ...”

Ali slišim prav? “Si, si, lo so, signora, lo so, io sono Italiano,” se mi na široko smeje šarpejev sprehajalec. Italijan? “Si, si, un Italiano vero.” Res, kot iz kancone Tota Cutugna, pravi Italijan, za nameček še po rodu iz Romagne ... Pred osemnajstimi leti se je preselil v Skopje, jasno, kriva je bila ljubezen do Makedonke, in še vedno vztraja, medtem ko, saj vidite, vsi rinejo v nasprotno smer in se mu čudijo. No, zdaj pa se čudim še jaz, in v mraku, ki lega nad Vardar, tudi malo zardevam.

Selitvam v nasprotno smer pa se ne čudi nihče. Tako kot tudi ne rezultatom zadnjega (lanskega) popisa, prvega po dvajsetih letih, ki je samo potrdil, kar je vidno tudi brez štetja, da se Makedonija prazni in število njenih prebivalcev upada, z dveh milijonov je zdrsnilo na dober milijon osemsto tisoč. Pa še od tega se, po podatkih popisa, kar tretjina ljudi gnete v prestolnici, a če zaupamo ocenam poznavalcev, je ta številka še precej višja. V Skopju naj bi živela že polovica vsega makedonskega prebivalstva, medtem ko se druga mesta po državi “krčijo”, kar 200 vasi pa je celo brez enega samega človeka.

Med občinami, ki se najhitreje praznijo, je tudi Bitola na makedonskem jugozahodu, streljaj od grške meje, eno najstarejših mest in poleg precej manjšega, turističnega Ohrida tudi najbolj meščansko. Nekoč davno, še v času otomanskega imperija, se je je oprijel imeniten naziv mesto konzulov, saj je imela v njem konzulate vrsta evropskih držav. Da se je v Bitoli šolal, na vojaški šoli, preden se je vpisal na vojaško akademijo v Istanbulu, sam Mustafa Kemal Atatürk, oče moderne Turčije, rojen v bližnjem Solunu, je splošno znano dejstvo, da se je mesto že na začetku minulega stoletja lahko pohvalilo s prvo farmacevtko na Balkanu, izšolano v švicarski Lozani, pa ve malokdo. Enako velja za podatek, da je farmacevtkina potomka Tanja danes predsednica bitolskega Triglava, enega treh slovenskih društev v Makedoniji.

Tanja je po dedkovi strani Slovenka, saj se je tudi njena bitolska babica, nečakinja prve farmacevtke na Balkanu, šolala v Lozani in tam spoznala bodočega moža, Metličana Franca. Slovenščino v društvu Triglav pa poučuje Primorka Milena, vzgojiteljica, ki je v Sežani pred kakšnimi štirimi desetletji spoznala carinika iz Makedonije, se z njim poročila in mu, ko so ga premestili na tedanjo jugoslovansko-grško mejo, sledila na jug. Za pet let, sta rekla in ostala za vse življenje. Društvo Triglav omogoča tudi pouk slovenščine za srednješolce, ki jih zanima študij v Sloveniji, mnogi tudi vidijo članstvo v društvu kot prvi korak za študij pri nas. Interes za slovenske fakultete je res velik, v tem študijskem letu je na njih študiralo kar 1400 mladih makedonskih državljanov. Koliko se jih bo vrnilo na jug, pa je vprašanje.

Nedolgo tega sem v Krivi Palanki, na globokem podeželju, kot pove že njeno ime, na makedonskem severovzhodu, proti bolgarski meji, obiskala Evropsko hišo, darilo Evropske unije mladim, da se lahko tod družijo, učijo, informirajo, razpravljajo, razvijajo svoje zamisli. Na sporedu je bila predstavitev čezmejnega oziroma brezmejnega projekta dveh mest, Nove Gorice in Gorice, kot evropske prestolnice kulture, v razpravo pa so se ob veleposlanikih obeh vpletenih držav, Slovenije in Italije, lahko z vprašanji vključevali tudi tamkajšnji srednješolci. Veliko se jih je oglasilo, a samo enega dijaka sta zanimala pomen in vsebina projekta evropske prestolnice kulture, vsi drugi so spraševali izključno o možnosti študija v Sloveniji in Italiji. Seveda, študij v tujini je vstopnica za boljše življenje, to pa ne pomeni vrnitve v v domovino, kjer je po zadnjih podatkih povprečna neto plača okoli 520 evrov, ob gospodarski pa šepa še kakšna druga stabilnost.

Čuditi se temu, bi bilo enako, kot razlagati Italijanu, da lago pomeni jezero.


Preberite še


Najbolj brano