Sprenevedanje levih, nagajanje desnih

Pred jesenjo leta 2022 bi se morali pogovarjati o nadgradnji utečenega sistema dolgotrajne oskrbe vsem pomoči potrebnim Slovencem. Vzpostavljati bi morali skupnostno sobivanje ene ali več generacij, ki v pametnem svetu žlahtni in ceni tovrstno oskrbo. V nespametni Sloveniji smo na tem, da ga po nekaj desetletjih besedovanja in celo sprejetega zakona ni, ki bi znal napovedati, kdaj bo zaživel kolikor toliko urejen sistem najosnovnejše oskrbe.

Da imamo enega najboljših sistemov dolgotrajne oskrbe (DO) v Evropi, je med razpravo o ponovnem odmiku sistemskega zakona o njej izletelo poslancu NSi Janezu. V mislih je imel domove starejših in izgorevanje v njih zaposlenih za okrog 22.000 varovancev. Lepo se je slišalo in res je, a domovi so delčič tovrstne oskrbe. To je lani sprejeti zakon, ki mu je kot minister botroval omenjeni Janez, vsaj malo nadgradil. Žal v Sloveniji ni volje, da bi ga začeli uresničevati v prid pomoči potrebnim.

Zakon kot osnova sistema ni slab. Zaradi odsotnega financiranja in pomanjkanja kadrov ni uresničljiv v celoti. Lahko pa bi, oziroma bi morali uresničiti vse tisto, s čimer bi se poslanski Janezi vseh političnih barv sploh seznanili, kaj naj bi osnovna DO bila in koliko ljudi jo v Sloveniji potrebuje.

Kateri svojec, ki skrbi za mamo, očeta, morda teto, je ob svojem poklicu in službi ustrezno usposobljen za naporno nego? Kdo sploh ve, koliko je takšnih srčnih čez noč “rojenih” družinskih pomočnikov?

Ko je bil ponoven odmik oskrbe v hramu domnevne demokracije na dlani, se je našel še jezni poslanec Levice Miha. Bentil je, ker naj bi zakon na široko odpiral vrata proračunskemu financiranju zasebnikov, pa nad neopredeljenimi strokovnimi kompetencami za predvidene svojce - družinske pomočnike in še o marsičem.

Dragi poslanec! Kaj bi v tem tisočletju starejši na izteku poti brez slano dragih koncesijskih domov? Kam bi z njimi v minuli dveh desetletjih, ko je država od javnih domov, skoraj edinega stebra dolgotrajne oskrbe, dvignila roke? Kateri svojec, ki skrbi za mamo, očeta, morda teto, je ob svojem poklicu in službi ustrezno usposobljen za naporno nego? Kdo sploh ve, koliko je takšnih srčnih čez noč “rojenih” družinskih pomočnikov in koliko onih, ki so jim pomoči potrebni odveč, a zanje nimajo dostopne oskrbe. Zakon je oskrbo predvidel za okrog 70.00 upravičencev in slabih 750.000 evro letno. Upravičencev je več. Predvidene oblike DO pa smiselnim skupnostnim niso nazdravile niti dobrega jutra.

Miha, in mnogi poslanski Janezi, so bili otroci, ko so politiki začeli omenjati DO. Bili so študentje, ko je država z opustitvijo javnega financiranja gradnje domov in samoumevnih dejavnosti, bremena preložila na varovance, svojce in lokalne skupnosti. A bili so politiki, ko so zakoni, ki naj bi olajšali bremena, padali kot domine. Socialist Miha bi s svojo Levico ljudem res klatil zvezde z neba, a v prid ljudem je nekaj prizemljenosti nujne. V prid upanju, da bo Slovenija končno dobila DO in smiselno financiranje. Progresivna obdavčitev, če že ne vsega premoženja, pa prav gotovo nepremičnin in je vzcvetela prav na polju Levice, je smiselna.

Poslancu Mihi gre prikimati, ko je kolege SDS in NSi vprašal, če jih ni nič sram, ko je postajalo jasno, da nikogar ne zanima, da bodo morali varovanci domov na sebe prevzeti nekaj deset odstotno povišanje oskrbnin. Ne gre pa pozabiti, da so decembra sedanji koalicijski tedaj opozicijski poslanci, vladi svetovali, naj poplačilo višjih plač zaposlenih v domovih zagotovi ločeno od zakona o DO. Zakaj tega sedaj niso storili sami?

Zakon je pričakovano odmaknjen. Prav tako pričakovana je najava referenduma o njem, saj SDS spodkopava vse, kar ne zraste na njenem zelniku.

V slovenski politiki imamo resne probleme na levem in desnem polu in med množico sprenevedavih liberalcev vmes. Če ne bi bilo tako, bi zakon o DO lahko sprejeli najpozneje pred veliko krizo kapitalizma, ki so jo velikodušno, z javnim denarjem, rešili. Torej leta 2009. Ali pa vsaj vladi Mira in Marjana, a za pomoči potrebne denarja ni nikoli.

Dovolj je! Z goro študij, analiz in praktičnih izsledkov, bi morali za nekaj dni zapreti v sobo po dva predstavnika ministrstev za delo, zdravje in deležnikov, ki so pri neskončni kolobociji sodelovali in zahtevati sprejemljiv sistem dolgotrajne oskrbe.

Nedemokratično? Morda, a demokracija je omejena z dostojanstvom ljudi. Tudi z dostojanstvom pomoči potrebnih, kot je prebrati v uvodnem členu slovenske ustave.

In kaj s SDS in NSi, ki bosta sistemu nasprotovala, napovedala referendum o njem in še o davčni reformi, ki naj bi ga financirala? To je v sprti Sloveniji nerešljiva uganka. Morda lahko poskusijo volilci in se odrečejo folklori predčasnega menjavanja vlad. Tudi po referendumskih, interpelacijskih ali kakšnih drugačnih padcih vlad, lahko isto (podobno) koalicijo volijo toliko časa, da bo uresničila minimum Slovencem obljubljenega dostojanstva. Če ne bo, bo v tej državi zazvonilo vsem.


Najbolj brano