Festivalov ne podimo iz Tolmina! Daj no, a res?

Punk's not dead! so se svoj čas drli pankerji, ki se niso hoteli ukloniti, ko je komerciala pogoltnila muziko. Je zdaj, ko se na tolminskem Sotočju lomijo kopja glede festivalov in metalci napovedujejo, da dokončno odhajajo, domači organizatorji pa trepetajo, ali bodo prihodnje leto sploh lahko delali, čas za novodobno: Festival's not dead?

Najprej so bili domači kreativci, ki so na sotočju Soče in Tolminke pred 24 leti zaorali ledino s svežo in inovativno Sajeto. Leto kasneje, ko je ekipa iz Ljubljane udarila s prvim, delno posrečenim Soča Reggae Riversplash, se je le redkim sanjalo, da bo kmalu postalo evropska festivalska meka. Zgodbo so nato zgrabili metalci, ki so v Posočje z Metalcampom prvič pripeljali zvezdniška imena metalurgije. V spominu bodo ostali prizori bogaboječih mamk, ki so se ob pogledu na v črno oblečene in s pentagrami ovešene dolgolasce križale in zapirale v hiše. In kmalu ugotovile, da so prav prijazni fantje in punce. Festivali, ki so se sčasoma namnožili, so Sotočje izstrelili čez posoške in slovenske meje in ga vtisnili v zavest ne le iskalcev avantgardnih glasbeno-umetniških praks ali lokalne scene. V dveh desetletjih se je iz idiličnega prostora za oddih lokalcev prekvasilo v romarski kraj ljubiteljev te ali one glasbene zvrsti iz vse Evrope. Ki se, s prijatelji ali družinami, vračajo tudi v času, ko ni festivalov. Fenomen, pravzaprav.

Elitna lokacija, ki ima še največji turistični potencial, je prav - Sotočje. In festivalski gostje, ki so dolga leta dajali ton dogajanju v Tolminu, so naenkrat postali ... No ja, recimo da ne prav nezaželeni, ampak ne ravno profil gosta, ki bi si ga glavni usmerjevalci turizma očitno želeli.

Saj ne, da je (bilo) vse idilično, veliko je nedorečenosti, zagate rešujejo vsako leto, ni pa naključje, da občina na poplavo festivalskih turistov dolgo ni gledala postrani. Zgodilo se je celo, da jim sprva kdaj v ad hoc kampih niti turistične takse ni zaračunala. Kot podporo festivalski dejavnosti. V blagajnah gostiln, trgovin, nastanitev so in še šuštijo bankovci. Kar je dobro za T'min, je dobro tudi za občino.

Festivalsko Sotočje je, kakor koli se vzame, zgodba o uspehu. V veliki meri zaradi izjemne kulise in kakovostnega programa. A ne le. Treba je prišteti še dosedanjo strpnost okolja, kljub očitkom o tem in onem. Sotočje uspešno lovi ravnovesje - je več kot gorska idila in par koncertov. Je medkulturno križišče, ki oplaja vse. In seveda, je velik turistični magnet.

S turizmom je pa jeba, kakor koli obrneš. Če ga je premalo, ni nič. Če ga je preveč, je hudič. Posočje je tipičen primer. Če ga je bilo nekoč komaj kaj, je v dveh desetletjih postal ena vodilnih destinacij, kamor se zgrinjajo trume. Zeleni turizem, aktivni oddih, adrenalinski vodni športi, pohodništvo, kolesarstvo, Soča, Nadiža, jadralno padalstvo ... Ni da ni. Cvenk žvenketa v blagajnah, turistične namestitve so prepolne, poleti je turistov nekajkrat več kot domačinov. Logično je, da si tudi v Tolminu prizadevajo čim bolj zajahati trend in si odrezati čim večji kos pogače. Elitna lokacija, ki ima še največji potencial, pa je prav - Sotočje. In festivalski gostje, ki so dolga leta dajali ton dogajanju, so naenkrat postali ... No ja, ne nezaželeni, ampak ne ravno profil gosta, ki bi si ga glavni usmerjevalci turizma očitno želeli.

Da občina misli resno z usmerjanjem dogajanja na Sotočju, je jasno že nekaj časa, najbolj pa, odkar je kupila nekdanji hotel Paradiso. Sotočje namerava spremeniti v “vrhunsko alpsko središče za usposabljanje za področju športov na prostem” s prvim kompetenčnim centrom v Sloveniji, z dvorano za izobraževalne programe, poslovna srečanja, hotel z gostinsko ponudbo, bari, info centrom in podobno. Geslo dneva: trajnostno in zeleno. Treba je ovrednotiti (beri: izkoristiti) Sotočje, biser, ki ga je težko najti. Prav. A marsikdo bo zastrigel z ušesi in se vprašal, zakaj, za vraga, potem čez oziroma tik ob tem naravnem biseru, ki mu ni para, gradijo obvoznico ...

Paradoksov je še več. Festivalov ne podimo iz Tolmina, zagotavljajo na občini. A sočasno jih komaj sklepčen občinski svet konec junija v enem zamahu praktično obglavi. Zaradi obvoznice in omejitve na največ 5000 obiskovalcev Metaldays napoveduje dokončen odhod, z odločitvijo, da plaža na sotočju ne bo več del festivalskega dogajanja, pa, paradoksalno, največjo škodo delajo prav festivalom, ki jih organizirajo domačini: legendarni Sajeti, športnemu Soča Outdoor in elektronskemu Butiku. Je čudno, da se čutijo opeharjene? In dolgoročno: bosta kompetenčni center in hotel sobivala s festivali? Da, če bodo matinejski, na sobni jakosti ... Skratka, zanimivi za komaj koga.

Seveda si o usodi Sotočja ne morejo glavne besede vzeti obiskovalci in organizatorji. Jasno je, da je treba iskati kompromise in je toliko interesov težko uskladiti. Hej, še Portorož, ki ima neprimerno daljšo tradicijo turizma, očitno še zdaj ne ve, ali bi podpiral masovke ali elitni turizem. In potem goni vsega po malo. Zato lahko tudi dileme v Tolminu, kjer so pred vse prej kot lahko nalogo, gledamo s kančkom benevolence in razumevanja.

Dejstvo pa je, da so ga prav festivali naredili širše prepoznavnega. To še zdaleč ni edina, je pa glavna primerjalna prednost, je nekaj, kar ima samo Tolmin. Zato morajo res skrbno pretehtati, kaj pravzaprav hočejo. V skrajnem primeru sicer lahko rečejo: najlepša hvala za sodelovanje in na svidenje, zdaj smo širše znani, bomo kar sami prevzeli. In postanejo še en v množici alpskih turističnih krajev, kjer si čez dan aktiven, ob desetih pa - spat. Trdoživi festivali pa bi uspešne in odmevne zgodbe pisali drugje. Ne verjamem, da si kdor koli to zares želi.


Preberite še


Najbolj brano