Je en dan v letu za mlade res dovolj?
Združeni narodi so pred 23 leti razglasili današnji dan za mednarodni dan mladih, da bi opozarjal na njihovo vlogo v družbi. Mladi naj bi tako dobili priložnost za razširjen diskurz o problematikah, ki jih najbolj zadevajo. Poleg prekarnosti, stanovanjske problematike, pomanjkanja perspektive in duševnih težav so ena izmed tegob, ki pestijo mlade, tudi mizerne oblike medgeneracijskega dialoga. Veliko perspektivnih mladih v obstoječem sistemu hitro izpuhti, ravno zaradi pomanjkanja razumevanja s strani starejših kadrov. Gre za kontinuiteto, ki ji ni videti konca. Starejši pravijo, da mladi nimajo perspektive, mladi pravijo, da jih starejši ne razumejo. Je za rešitev tega gordijskega vozla res dovolj en dan na leto?
Letošnja tema mednarodnega dneva mladih je medgeneracijska solidarnost. Če ta termin osvobodimo lovk leporečja, zadeva sploh ne zveni tako napačno. Vzajemno dopolnjevanje bogate prtljage življenjskih izkušenj in z idealizmom prežetega mladostniškega elana. Problem pa nastane, ko taisti idealizem spremeni smer.
Delo je zdrsnilo z lestvice vrednot mladih. Po eni strani mnogi tarnajo, da ni služb zanje, obenem pa gostinstvo trpi za najhujšim pomanjkanjem kadra v zadnjem desetletju.
Delo je na vrhu lestvice vrednot zamenjal prosti čas. Tega starejše generacije (pa tudi tiste srednje) nikoli ne bodo doumele. Delo ni samo izgubilo položaja na lestvici vrednot mladih. Celo zdrsnilo je z nje. Alarmantno je, da po eni strani mnogi mladi tarnajo, da ni služb zanje, obenem pa gostinstvo trpi za najhujšim pomanjkanjem kadra v zadnjem desetletju. Za to lahko krivimo tako imenovano generacijo X, ki je naslednjo generacijo pahnila v prekarnost. A mladi so se tej prekarnosti prilagodili in ji dali priložnost, da dokončno razširi svoja mrhovinarska krila.
Vsemu temu je najbrž botrovala tudi pandemija in z njo povezani ukrepi, ki so mlade pahnili na rob družbe, jih osamili in individualizirali. Šolanje na daljavo je mnoge študente odvrnilo od študija, študentska dela so bila v veliki meri zamrznjena, mladi so bili v prvi vrsti odvisni od prihodkov svojih staršev, ti pa so se najverjetneje nad tem pritoževali. Vse to je pri mnogih vzbudilo občutke brezbrižnosti in brezupja.
A tudi na tem mestu je julija lani posijala luč na koncu predora. Na referendumu o vodah je gibanje, ki ga v veliki meri vodijo mladi, pokazalo dobršnjo mero anganžmaja in starejšim generacijam na pladnju postreglo svoj “We care !” Nam je mar!.
Očitno so med generacijami potrebni konflikti, da se iz njih vendarle začne vzpenjati pot proti zeleni veji. A koliko tovrstnih konfliktov bo še potrebnih do vzpostavitve konstruktivnega, konsenzualnega medgeneracijskega dialoga? Na tem mestu se lahko znova vprašamo: Je en dan na leto res dovolj?