Ob lastnem kruhu in vodi
Zrak, voda in hrana. Trojček, brez katerega ni ne nas ljudi, ne katere koli druge oblike življenja. Čeprav se nam to zdi popolnoma logično, si ob vseh posegih v naravo in njihovih posledicah lahko priznamo, da tako zagotovitev čiste vode in zraka kot ustrezne hrane še zdaleč ni samoumevna.
In če je že tako, velja omenjene dobrine tudi zakonsko zaščititi vsaj na nacionalni ravni.
Pred šestimi leti je Slovenija v ustavo vpisala pravico do pitne vode vsakega državljana. Ker gre za najvišji pravni akt, s katerim država predpiše splošna načela in oblike svoje politične in družbene ureditve, vpis pravice do pitne vode pomeni varovalo za to strateško dobrino in zagotovilo uresničevanja najosnovnejše človekove potrebe, ki v mnogih delih sveta ni samoumevno.
Z vpisom nismo zagotovili le pravice do pitne vode za vsakogar, pač pa tudi zaščitili vodne vire do te mere, da naj bi v prvi vrsti služili oskrbi prebivalstva s pitno vodo in zato ne bi mogli postati tržno blago.
Kako pomembna je prehranska varnost, nas danes opominjajo rastoče cene živil, ki jih prinašajo negotove razmere ob vse pogostejših naravnih katastrofah, epidemijah, vojnah, pa tudi odvisnost od velikih trgov, njihovih manipulacij in špekulacij.
Ker je ustava akt z največjo pravno močjo, njena določila pa naj bi bila trdnejša od ostalih zakonov in pravnih aktov, vpis takšne pravice ali pravila obenem pomeni, da njegovo uresničevanje ne bo predmet debate vsakokratne politike, ki bo tisti trenutek na oblasti. Tudi zato so spremembe in dopolnitve ustave redke in predmet širšega konsenza. V tridesetih letih Slovenije je bila, kot je zapisal dr. Igor Dikaučič, spremenjena in dopolnjena le enajstkrat.
Seveda sam vpis določene smernice v ustavo ne pomeni nujno, da jo bomo sposobni izvrševati vedno in v popolnosti. Leta 2013 smo v ustavo - sicer bolj ali manj pod zunanjimi pritiski Evrope, zapisali tako imenovano zlato fiskalno pravilo, s katerim smo se zavezali, da državnega dolga ne bomo povečevali na račun državnega proračuna. Ali, če hočete, da ne bomo trošili več, kot smo sposobni s prispevki pobrati v proračun. Potem pa je prišla pandemija in z njo zamrznitev pravila.
Zagotovo pa ima dopolnjevanje ustave s pravili, predvsem tistimi, ki so za državljane osnovnega pomena, več pozitivnih plati. Poleg pravnih seveda tudi povsem človeške. Če namreč nekaj vključimo v ustavo, to lahko pomeni, da se z idejo strinja večina državljanov in politike, saj je za takšna dejanja potrebna dvotretjinska večina poslancev. Kar nadalje pomeni, da bo večina tudi stremela k čim boljšemu izvrševanju v ustavi zabeleženega načela tudi z drugimi dejanji in nadzirala tiste, ki se ne bodo držali pravil.
Tako kot voda je tudi hrana ključna strateška dobrina. Ne le to - v trojki, ki jo sestavljata še voda in zrak, je ena osnovnih človeških dobrin.
Ki, tako kot voda, v svetu ni povsod samoumevna. In kot kaže, bo v prihodnosti še manj. Planet se vse bolj polni - do konca stoletja naj bi Zemljo naseljevalo že več kot enajst milijard ljudi Po drugi strani pa nam že danes en planet očitno ne zadostuje za zadovoljevanje vseh naših potreb. Samo za proizvodnjo hrane sedmih milijard ljudi, kot jih tačas gosti planet, potrebujemo več kot polovico biokapacitete Zemlje. Za obnovitev vseh virov, ki jih človeštvo trenutno črpa iz narave, pa bi potrebovali planet, velik skoraj dve Zemlji.
Ravno včeraj so nas okoljevarstveniki znova opomnili, da smo letos že porabili vse zaloge naravnih virov, ki jih je naš planet sposoben zagotoviti v enem letu. Kar pomeni, da od danes naprej živimo v ekološkem dolgu. Ta pa - tako kot vsak dolg - prinaša več slabih kot dobrih stvari. Vodi do zmanjševanja biotske raznovrstnosti, povečanja izpustov toplogrednih plinov in slabše energetske ter prehranske varnosti.
Kako pomembna je predvsem slednja, nas danes opominjajo rastoče cene živil, ki jih prinašajo negotove razmere ob vse pogostejših naravnih katastrofah, epidemijah, vojnah, pa tudi odvisnost od velikih trgov, njihovih manipulacij in špekulacij. Vse to nas opozarja tudi - resda zdaj, ko imamo na mizah še dovolj raznovrstne hrane, morda še bolj po tihem - da si hrano zagotovimo večinoma sami in da smo pri tem čim manj odvisni od uvoza.
Sedanje krize so pokazale, da svetovni trg s hrano ne more delovati kot avtomobilska industrija, ko v eni državi naredijo vrata, v drugi motor, v tretji steklo, v četrti pa se vse to zloži skupaj. Ta misel predsednika domače kmetijsko gozdarske zbornice Romana Žvegliča pove, da se ne gre zanašati na zaloge pšenice v Ukrajini, zaloge koruze v ZDA ali zaloge krompirja iz Kitajske in Rusije, pač pa, da si ob ugodnih pogojih, ki jih Slovenija vsekakor ima, vse to za lastne potrebe pridelamo sami.
Seveda se spremembe v državi, ki pač iz različnih razlogov ni dovolj samooskrbna, prehransko neodvisna in se srečuje celo z vztrajnim zmanjševanjem pridelovalnih površin na prebivalca, ne morejo zgoditi čez noč. Poleg številnih korakov, ki jih morajo izpeljati tako država, kot kmetovalci in nenazadnje potrošniki, je vpis državnega zagotavljanja prehranske varnosti v ustavo lahko zagotovo korak v pravo smer.