Nova priložnost za pokrajine
Leta 2006 je državni zbor z dvotretjinsko voljo v slovensko ustavo umestil tudi pokrajino kot samoupravno lokalno skupnost, “ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena”.
To je bil prvi korak na poti do novih entitet, ki bi občinam in državi pomagale izvajati oblast. Do zdaj je bil to tudi zadnji korak, ki ga je uspela narediti politika. Vsi dosedanji poskusi ustanovitve pokrajin so se končali pri njihovem številu in imenih. Strokovna javnost je ponavljala, da bi bilo najbolje ustanoviti šest do osem pokrajin, a načina, da bi se takšen pokrajinski zemljevid prekril s pričakovanji lokalnega prebivalstva ni mogla najti. Zasavci so opozarjali, da bodo kot del sosednjih, bolj razvitih pokrajin vedno zapostavljeni, Korošci, ki so zaradi slabih cestnih povezav z ostalo državo v resnici svet zase, so vztrajali pri svoji pokrajini, istrske občine, ki jih zaokroža tudi dejstvo, da tam živi avtohtona italijanska narodna skupnost, so bile za povezovanje med seboj.
Zdaj bodo imeli škarje in platno v rokah poslanci, ki se ne smejo pustiti zapeljati gostilniškim in facebook debatam o tem, ali pokrajine sploh potrebujemo in ali ne bi morda še občin ukinili.
Malo po malem so takšne specifične želje pripeljale do tega, da bodo poslanci odločali o ustanovitvi 15 pokrajin in glavnem mestu s posebnim statusom. Nobeden od predlogov iz preteklih let ni predvidel tolikšne drobitve, pa so na vse leteli očitki, da bo pokrajin preveč in da bodo zaradi svoje majhnosti neučinkovite.
Strokovna skupina, ki jo je državni svet pooblastil za pripravo predlogov pokrajinske zakonodaje, zagotavlja, da bi tudi toliko manjših pokrajin uspešno opravljalo svoje naloge in Sloveniji omogočilo enakomernejši razvoj. Ni odveč povedati, da je pri pripravi predlogov zakonov, ki jih je državni svet zdaj poslal v državni zbor, sodelovalo 62 slovenskih strokovnjakov in akademikov, ki so se v preteklih treh desetletjih ukvarjali z vprašanji regionalizacije, regionalnega razvoja, lokalne samouprave. Pridružilo se jim je tudi 30 strokovnjakov in akademikov iz držav članic Evropske unije. Zakonodaja je nastajala tri leta, do nje pa so se opredelili tudi občinski sveti občin.
Nihče ne more trditi, da so stvari narejene na pamet, gotovo pa so narejene s sklepanjem kompromisov in iskanjem ravnotežja med strokovno sprejemljivostjo in politično realnostjo.
Zdaj bodo imeli škarje in platno v rokah poslanci, ki se ne smejo pustiti zapeljati gostilniškim in facebook debatam o tem, ali pokrajine sploh potrebujemo in ali ne bi morda še občin ukinili. Pomembna prednost, ki jo imajo poslanci tokratnega sklica, je, da bodo o tako polemični temi odločali na začetku svojega mandata, verjetno že jeseni. Zamere, ki bi si jih nakopali med volilci, bodo do volitev 2026 že pozabljene.