Najslabši in najboljši predsednik

Da mu političnega talenta in nosu za razumevanje političnega trenutka ne manjka, je bilo jasno že povsem na začetku devetdesetih let, ko je mladenič postal najmlajši slovenski delegat na takratnem 14. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije.

V razgretem ozračju tik pred slovitim odhodom slovenske delegacije s kongresa, je Borut Pahor svojim tovarišem dejal, da “z vsako minuto, ko vztrajamo na kongresu, izgubljamo glasove v Sloveniji”. Slovenski komunisti so dvorano zapustili. Na prihajajočih in tudi na naslednjih volitvah se niso slabo odrezali.

“Pahor v razdeljeni državi pušča svojevrsten pečat, ki se je dotaknil tudi italijanske manjšine: v zadnjih dveh letih ji je podelil dve pomembni odličji.”

Tisto, kar je Pahor razumel bolj kot drugi, so mehanizmi, ki so potrebni za dosego konsenza znotraj strank, še bolj pa pri delovanju politika.

V soju žarometov se je znašel v času, ko je Francis Fukuyama (napačno) prerokoval konec zgodovine, ko je Tony Blair poveličeval “tretjo pot”: Pahor je razumel, da v sodobni politiki šteje samo podoba, da je forma pomembnejša od vsebine in je skladno s tem tudi ravnal.

Prevzel je stranko, sestavljeno iz dolgočasnih uradnikov, jo preoblikoval in počistil. Aktiviste so nadomestile znane politične ali televizijske zvezde, kot se je zgodilo leta 2009 z izvolitvijo Zorana Thalerja in Tanje Fajon v Evropski parlament.

Da pa samo podoba ni dovolj za politiko, je postalo jasno, ko je moral po vrsti visokih predstavniških funkcij prvič prevzeti vajeti vlade.

Ko so Socialni demokrati po spodleteli izkušnji leta 2012 dejali, da ga imajo dovolj in so namesto njega izvolili Igorja Lukšiča, je kot poraženec z napovedjo svoje kandidature za predsednika republika vnovič vešče pobral vso pozornost. V tistem trenutku je odvrgel oblačila poklicnega politika, in se, tako kot je to v Italiji uspelo le Silviu Berlusconiju, preoblekel v predsednika delavca.

Iz tistega časa pomnimo estetsko dovršenost volilne kampanje, ki jo je spremljal tudi koledar Mladininega fotografa Boruta Kranjca, kjer najdemo mojstrske fotografije Pahorja, oblečenega v mesarja, vulkanizerja, smetarja in še koga. Najvišji izraz populizma v slovenskem slogu, kjer se zdi, da onstran podobe ni prav ničesar.

Liberalci so se mu posmehovali in ga označevali za klovna. Najslajše se je na koncu smejal prav on, saj je bil izvoljen za predsednika s skoraj 70 odstotki glasov. V predsedniško palačo ga je pripeljalo nenavadno zavezništvo med desnico in levico: postkomunistom je dalo prvega predsednika po Milanu Kučanu, desničarjem pa najboljšega možnega predsednika, ki ga je sploh lahko volila. Ta vzorec bi se lahko ponovil tudi v prihodnje.

Pahor se v desetih letih predsednikovanja nikoli ni vzpostavljal kot moralna avtoriteta, želel si je predvsem neposrednega stika z državljani, odprl jim je vrata predsedniške palače in se poskušal prikazati kot človek iz ljudstva.

Včasih je govoril preveč, kot na primer na maturantski četvorki leta 2015; drugič pa sploh ni spregovoril, zlasti ko bi si velik del leve sredine želel, da bi se njegov glas slišal ob neliberalnih ukrepih, ki so jih sprejemale Janševe vlade. V tujini so ga opazili po njegovem bogatem profilu na Instagramu, kjer najdemo njegovo tetovažo z delfinčkom na rami in druge nepozabne cvetke, pa tudi po lahkomiselnih in nepremišljenih vprašanjih članom predsedstva Bosne in Hercegovine o hipotezi delitve njihove države.

Številni se ga ne obotavljajo označiti za najslabšega predsednika doslej, za tistega, ki je zapravil veliko priložnosti in se namenoma ni odločil, da bi pustil svoj izrazit politični odtis.

In vendar je Pahorju, ki se je otresel strankarske politike in tradicionalne delitve na desnico in levico, uspelo nekaj, kar verjetno ne bi uspelo nikomur drugemu: spremenil je napete odnose med Slovenijo in Italijo, kar nikakor ni bilo preprosto.

Zgodovina meje je sestavljena iz preteklosti, ki ne more in ne more miniti in ki vztrajno otežuje odnose med Rimom in Ljubljano. Že sam poklon fojbam in spomeniku bazoviškim junakom, ki sta ga opravila skupaj z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello, je vreden, da se ga zapiše v zgodovino. Voditelja držav sta s to svojo gesto dvostranske odnose razbremenila teže preteklosti. Kar ni malo, nasprotno, zelo veliko je.

Pahorju, ki je moral premagovati nasprotovanja lastnih nekdanjih partijskih tovarišev in se soočati z ostrim javnim mnenjem o italijansko-slovenskih odnosih, se ni bilo lahko pokloniti na bazoviški fojbi. To je bila velika gesta, zelo v skladu s tistim govorom iz leta 2017, ko je ob otvoritvi kritiziranega spomenika vsem žrtvam vojne v središču Ljubljane na polemike odgovoril z besedami: “Spomenik nas bo nagovarjal k sožitju, razumevanju, odpuščanju, sodelovanju, miru in spravi“.

V tridesetih letih samostojne Slovenije se to še ni zgodilo. Prva je lani pripadla italijanskim programom Radia in TV Koper Capodistria, drugo je prejel manjšinski poslanec Roberto Battelli, ki mu je bila priznana vloga pri izgradnji demokracije v državi. Odnos, ki potrjuje, da je tudi majhna in nepomembna manjšina lahko sestavni del nacije. Kar ni malo in je dovolj, da Pahorju rečemo - hvala.


Preberite še


Najbolj brano