Vlada, cene primerjamo že sami!

Draginja vse bolj stiska številna gospodinjstva in gospodarstvo, ki pa na resne vladne ukrepe, brez katerih nekateri tolikšnih dvigov cen ne bodo mogli prenesti, še kar čakajo.

Ob skorajšnjem kaosu na bencinskih servisih pred vnovično delno regulacijo cen goriv in zdaj še ob veliki zmedi s prepozno in nejasno napovedjo vladnega odkupa pšenice, medtem ko so kombajni že na poljih, kmetje pa žita nimajo kje skladiščiti, bi o resnosti bolj težko govorili, saj je vprašanj več kot odgovorov.

Kakšen kruh in testenine bodo v košarici – bele, pirine, polnozrnate, slovenskega ali tujega proizvajalca, glutenske ali brezglutenske, iz ekološko ali konvencionalno pridelane moke?

Prav tako pri projektu primerjave cen osnovne košarice živil, za katerega ni povsem jasno, kaj želi vlada z njim sploh doseči. Upajmo, da ne tega, da bo nekdo spet dobro zaslužil na davkoplačevalski račun za zelo vprašljiv učinek, če sploh kakšen. Vprašanje je namreč, ali novo vladno primerjavo - ob vseh že obstoječih statističnih podatkih in analizah - v resnici sploh potrebujemo. Primerjave namreč potrošniki že zdaj delamo sami, saj je konkurenca na prehranskem trgu razmeroma razvejana in trg deluje. Tisti, ki s svojimi prihodki komaj shajajo iz meseca v mesec, zagotovo presneto dobro vedo, kje in kdaj lahko določena živila kupijo ceneje. Prav tako spremljajo različne akcije in ugodnosti, saj so na žalost dejansko prisiljeni gledati dobesedno na vsak evro, pa čeprav za ceno kakovosti. Je pa bila obsedenost Slovencev s cenami hrane, primerjalno z drugimi dobrinami, že pred draginjo pogosto pretirana. Nekomu se slovenska, ekološko pridelana jabolka zdijo predraga, razliko v ceni bistveno cenejših in 15-krat škropljenih uvoženih pa hkrati zapravi za nepotrebni nakup čokoladnih rogljičkov. Tudi romanja, seveda z avtom, od trgovine do trgovine v lovu za nekaj (deset) centov razlike se pod črto ne nujno izplačajo.

Drugi pomislek je zato, ali je nadzor košarice, pri čemer še vedno ne vemo, katera konkretna živila sploh bodo v njej in po kakšnih kriterij bodo izbrana, upravičen tudi z vidika ozaveščanja potrošnikov o načelih zdrave prehrane ter krepitve lokalne samooskrbe in kratkih oskrbovalnih verig, kar so vse naši strateški cilji. Kakšen kruh in testenine bodo v košarici - bele, pirine, polnozrnate, slovenskega ali tujega proizvajalca, glutenske ali brezglutenske, iz ekološko ali konvencionalno pridelane moke ...? In tako naprej pri vseh živilih, med katerimi pač so razlike. Kar je bolj zdravo, lokalno, sezonsko, ekološko ali pa v skladu zdravniško predpisano dieto pač ne more biti tudi najcenejše. Nizka cena pa lahko pomeni tudi dodaten pritisk na dobavitelje in posledično ostale člene v verigi, saj ni nujno, da cene zadržujejo trgovci.

Poznavalci so zato kot boljšo alternativo že predlagali bolj usmerjeno pomoč, v prvi vrsti socialno najšibkejšim, tako pri hrani kot energentih.


Preberite še


Najbolj brano