Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna povsod

Nekaj o odnosih, lepoti in zdravju, menstruaciji in menopavzi, receptih, urejanju doma, skrbi zase, duhovnosti, moških in ljubimcih, spolnosti in orgazmu, pa kakšen bolj resen intervju. Članki so večinoma podporni in opisujejo, kako so vse težave rešljive, kako so nezvesti možje na koncu vendarle kaznovani, kako se da premagati raka in druge bolezni in kako imajo tudi druge iste ali še večje težave kot mi. Skrb je torej odveč.

Vsebina, ki naj bi bila podporna, ki naj bi ženske opolnomočila in jim povrnila zaupanje v svet, name deluje obratno - spravlja me v stisko. Zakaj? Vsebine revij za ženske z obravnavo tem, ki naj bi nas zanimale, niso osvobajajoče, temveč zgolj reproducirajo in utrjujejo stereotipe o tem, kaj ženska je, česa si želi in kaj jo zanima. In to me dela anksiozno. Ne morem se poistovetit z namišljeno skupnostjo enakomislečih in enakodelujočih žensk, ki nas bremenijo nezvesti možje, ki sanjamo o odrešitvi ali divji noči z neznancem, ki krvavimo za otroke, trepetamo pred hudim šefom, se kregamo z nemogočimi sosedi, vmes pa še malo pečemo, pospravljamo, vrtičkamo in zaupno klepetamo s prijateljicami. Ne morem se prepoznati v podobi, s katero me nagovarjajo ženske revije, in zato me vsak bralni poskus tega ukalupljanja spravi v stisko.

Kdo so torej poredna dekleta, ki pridejo “povsod”? Tista, ki prepoznajo svoje potrebe, želje in čustva, ki so do sebe iskrena, ki si sledijo in se postavijo zase, ki ne minimalizirajo svojih sposobnosti in dosežkov in ki jim ni potrebno biti vedno ljubka, prijazna in ustrežljiva, da bi jih imeli drugi radi ali da dosežejo, kar si želijo.

Hči, tako kot večina pripadnikov digitalne generacije, žal ni navdušena bralka. V enem izmed številnih poskusov, da bi jo, četudi proti njeni volji, naredila za vsaj malce bolj dovzetno ljubiteljico knjig, sem v čisto navadni špeceriji kupila knjigo z naslovom 20 izjemnih punc, ki so spremenile svet. Pritegnil me je naslov in barvite ilustracije, za katere sem menila, da bodo bodoči bralki morda privlačne. Knjiga je takrat, ko sem jo kupila, daleč presegala razumevanje, pa tudi bralne sposobnosti hčere. Opisi življenja, dela in dosežkov žensk, ki so spreminjale (sicer izrazito moški) svet, so vsebovali za otroka sila zapletene besede in stavčne strukture, kot so demokracija, boj za volilno pravico in sufražetke, na katere je hči lahko naletela v poglavju o Emmeline Pankhurst, aktivistke, ki se je borila za žensko volilno pravico, ali lepoto odplesane tragedije v baletu Ane Pavlove; rasizem, ki ga je doživljala Wilma Rudolph, dobitnica treh zlatih olimpijskih kolajn; eksperiment in energijo, ki jo proizvaja uran znanstvenice Marie Sklodowske-Curie.

Kljub realni težavnosti je hči knjigo prebrala na dušek. Z izjemnim zanimanjem, pa tudi železno voljo se je prebijala skozi labirint neznanih besed, ki sva jim skupno iskali pomene. Pripovedi življenjskih zgodb teh neupogljivih, zanimivih in uspešnih žensk so jo pritegnile bolj kot vse knjige o lisičkah in zajčkih ter drugih ljubkih živalcah, pa princeskah in princih, zlobnih zmajih in dobrih vilah, s katerimi se jo je do tedaj zasipavalo. Zakaj je prav ta knjiga pri njej zbudila tolikšno zanimanje? Knjiga predstavlja življenje in delo žensk, ki so kljubovale družbenim pričakovanjem, sledile sebi in bile zaradi tega pogosto zasramovane, osmešene, ranjene. In so kljub temu vztrajale in se vsakič znova zoperstavljale temu, kar naj bi ženska skladno z družbeno prevladujočimi pričakovanji bila.

Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod je knjiga o tem, kako kršiti družbena pričakovanja in prav zato doseči, kar si kot človek, posameznica in ženska, želiš. V družini, službi in vseh odnosih z drugimi ljudmi. Je knjiga nemške psihoterapevtke Ute Ehrhardt o tem, zakaj nas poslušnost in prilagajanje pričakovanjem in normam, h katerim nas kot ženske vztrajno vzgajajo, ne pripeljejo daleč. Sklicujoč se na naslov, do nebes zagotovo, kam dlje pa zagotovo ne. Predvsem pa nas čakanje na princa, ki nas bo odrešil, dovoljenje družbe ali moža, pridnost in ustrežljivost ne bodo osrečili, intimno zadovoljili ali osmislili naših življenj.

Da tudi kot ženske dosežemo želeno, moramo prepoznati lastne želje, postaviti zahteve, stati za svojimi prepričanji in ohraniti svojo individualnost. Predvsem pa ne poskušajmo ugajati za vsako ceno. Dobra dekleta, po mnenju avtorice prevladujoča večina žensk naše družbe, verjamejo, da bodo zgolj s prijaznostjo, požrtvovalnostjo in nevsiljivostjo “obdržale svoje može in službo”. Avtoričina analiza “dobrih deklet” izpostavi, da gre v osnovi za pojav zgodnjeotroškega kompleksa, ki se ohrani tudi v odraslosti, skladno s katerim potrebujemo zunanjo potrditev staršev, prijateljev, sorodnikov, zunanjih opazovalcev. Pridna dekleta niso zahtevna, ne kričijo, ne trmarijo in niso neprijetna. Ne upajo se postaviti zase in ne upajo reči “ne” ali “nočem” ali pa se ob tem počutijo skrajno nelagodno. Zato jih imajo ljudje na splošno radi, tudi zato, ker jih lahko “uporabijo”.

Kdo so torej poredna dekleta, ki pridejo “povsod”? Tista, ki prepoznajo svoje potrebe, želje in čustva, ki so do sebe iskrena, ki si sledijo in se postavijo zase, ki ne minimalizirajo svojih sposobnosti in dosežkov in ki jim ni potrebno biti vedno ljubka, prijazna in ustrežljiva, da bi jih imeli drugi radi ali da dosežejo, kar si želijo. So tista, ki ne potrebujejo zunanjega odobravanja, ker vedo, da so prav takšna kot so - super!


Preberite še


Najbolj brano