Zdaj bo pa Sveta delila Lucijo
Ideja o preimenovanju naselja Lucija v Sveta Lucija je stara prav toliko, kolikor je staro ime Lucija, torej od leta 1952. A je bilo do leta 1991 bogokletno zgolj pomisliti, da bi kdo podal takšen predlog, po letu 1991 pa so si podobne akcije periodično sledile vsako desetletje, če ne že vsako petletko. Vendar nikoli ni bilo dovolj politične volje, niti kritične mase v kraju, da bi prišlo do spremembe. Drugim krajem v Istri, ki so bili prav tako deležni prekrščevanja, denimo Sv. Peter, ki je postal Raven, Sv. Anton, ki so ga preimenovali v Pridvor, Korte, ki so jih pretvorili v Dvore, so leta 1992 vrnili prvotna imena, Sveta Lucija pa te sreče pač ni imela.
Paradoksalno je, da argumenti obeh strani pretežno držijo vodo, le odločiti se je potrebno, čemu dati prednost. Kajti Sveto Lucijo je avtoritarna oblast preimenovala zgolj zaradi ideološke zaslepljenosti, brez demokratične razprave. A so pravzaprav vse oblasti na svetu nagnjene k temu, da po osvojitvi novo ozemlje tudi poimenujejo, označijo po svoji meri. Res je tudi, da je potrebno krivice popraviti. Prav tako delno drži argument, da je Lucija novo naselje iz socialističnih časov, ki nima veliko skupnega s “staro” Sv. Lucijo. Čudi pa delitev po nacionalni pripadnosti ob tem vprašanju: Sveta Lucija in okoliški zaselki so bili namreč narodnostno mešani, prebivalci so govorili malo slovensko, malo italijansko. V Sv. Luciji je leta 1911 delovala slovenska šola, zato ni razloga, da bi nosilci preimenovanja bili zgolj člani občinskega sveta italijanske narodne skupnosti.
Pretežni del prebivalcev spremembe imena ne podpira tudi zato, ker so oni in njihovi predniki v veliki večini prišli v Lucijo že po preimenovanju.
Priznati je treba, da so pobudniki akcijo preimenovanja izvedli taktično slabo. Niso si zagotovili vnaprejšnje podpore pomembnih političnih in interesnih skupin v Piranu, hkrati pa so izbrali neroden trenutek, ko šibak župan ne obvladuje občinskega sveta, opozicija pa ni tako močna, da bi uveljavila svojo voljo. Da v tem mandatu piranskemu občinskemu svetu manjka širine in uglajenosti, pa itak dokazuje na skoraj vsaki seji.
Tako je politika z napovedjo referenduma odločitev preložila na ramena krajanov samih, zavedajoč se, da pretežni del prebivalcev sprememb ne podpira. Tudi zato, ker je velika večina današnjih prebivalcev oziroma njihovih prednikov v Lucijo prišla že po preimenovanju. Ker je bila že debata o preimenovanju v občinskem svetu žolčna - med drugim so bili omenjeni tudi Mussolini, fašisti in komunizem, da strašenja o dodatnih stroških za prebivalce niti ne omenjamo - si lahko samo predstavljamo, kako nizko raven bo dosegla razprava v volilni kampanji, ki se bo prekrivala z občinskimi volitvami. In namesto iskanja vsebinskih rešitev za realne probleme Lucijčanov, se bodo krajani delili glede namišljenega problema.