Najprej na njivo, šele potem na luno

Pridelava hrane ni hec. Če ničesar ne manjka, stopijo v ospredje eksotične teme, denimo o avokadu in mangu, goji jagodah in podobnem, ko se stvari zaostrijo, se pogovarjamo o pšenici in koruzi. Pomanjkanja na srečo še ni, a je prehranska draginja že tu. Nekatere zadeve je spremenila epidemija, zdaj prehransko sceno v Evropi spreminja vojna v Ukrajini, svoje dodaja narava.

V ukrajinskih skladiščih je prek 22 milijonov ton žita. Po kapljicah ga sicer uspejo izvažati, ni pa znano, kakšna bo nadaljnja dinamika in kako bo z žetvijo. Močno se draži transport. Pa ne le zaradi morebitnih ovinkov in novih poti, saj so ukrajinska pristanišča blokirana, tudi zaradi vse dražjih energentov. Zaradi višjih cen energije se dražita tudi pridelava in predelava. Tako rekoč vse je dražje, pri pridelavi hrane pa še posebej umetna gnojila, ki so v Evropi v pomembni meri iz Ukrajine.

V minulem letu so se žitarice na mednarodnem trgu podražile za slabo četrtino, trend je neugoden. Sladkor je skočil kar za 40 odstotkov, mlečni izdelki za slabo petino, cena rastlinskih olj je šla v nebo. Strateški analitiki menijo, da bo “prehranski šok” trajal daljši čas, ne le nekaj mesecev. Če se zavleče v leto 2024, napovedujejo 200 milijonov več lačnih na svetu, kot jih je danes. Ogrožene so zlasti države, kjer gospodinjstva za prehrano porabijo več kot pol proračuna. Drugemu delu sveta, kjer gre za hrano dobra desetina prihodkov, pa se obeta povečana inflacija. Povečanje pomanjkanja in lakota na eni strani sveta ter draginja na drugi. Skratka, nič dobrega.

Vsem skupaj nam je lahko nerodno, da Slovenija uvaža ogromne količine krompirja, dobra polovica uvoza, približno 20.000 ton, ga je lani prišlo k nam samo iz Egipta, da uvažamo solato, zelje, ohrovt, kolerabo, čebulo, pa jabolka, hruške in drugo tukajšnje sadje.

Pridelave hrane pa ne ogrožajo le nepredvidljivi dejavniki, kot so vojne in nesorazmerno draženje goriv, ki je morda - tako kot še kakšna podražitev - špekulacija velikih in močnih na plečih raje. Že povsem predvidljivi dejavniki so vremenski vplivi, v največji meri posledica klimatskih sprememb zaradi netrajnostne rabe našega življenjskega okolja. Letos je toča prišla zgodaj, že maja, ko so poljščine najbolj občutljive, kaj šele bo prinesla glavna sezona ujm … Predvidljivi dejavnik drage pridelave v sedanjem času je tudi pomanjkanje delovne sile. V Italiji, velikanski pridelovalki hrane in pomembni slovenski partnerici na tem področju, manjka kar 100.000 sezonskih delavcev. Posledica bo, da bo del pridelka zgnil na poljih, kar pa bo prišlo na trgovske police, pa bo seveda dražje.

V Sloveniji za hrano gospodinjstva porabijo nekaj nad 14 odstotkov vseh izdatkov. Delež je nekoliko večji od povprečja EU. Najmanj, manj kot devet odstotkov, porabijo za hrano v Luksemburgu, največ, prek četrtine, v Romuniji. Neskončno preveč hrane pride k nam iz uvoza, po podatkih Sursa je hrane in pijač kar za težko predstavljivih 2,3 milijona ton. Pred vstopom v EU uvoz ni dosegal štirih desetin, zdaj je tričetrt hrane od drugod.

Prehranska draginja bo na domačem trgu učinkovala dvojno: strošek za hrano bo narasel, to je jasno vsakomur, ki vstopi v trgovino, drugi učinek pa bo pospešeno nadaljevanje trenda, pisanega na kožo prehranskih multinacionalk: slovenski potrošniki se bodo v še večji meri naslonili na ceneno hrano, ki ni to, kar je videti. Posledice takšnega potrošništva pa so narodnogospodarske na več ravneh, tudi pri povečanju deleža bolezni sodobnega časa.

Kaj lahko za prehransko varnost državljanov, za kar pri skokoviti rasti cen tudi gre, stori država? Regulacija cen, opozarjajo z vseh strani, ne pride v poštev, ker bi podrla preveč domin in reveže - tako potrošnike kot kmete - naredila še bolj revne, bogataše pa bogatejše. Hipne rešitve so morda kakšni socialni transferji na obe strani, k pridelovalcem in socialno slabo stoječim potrošnikom, sistemske rešitve pa vse tisto, o čemer nam pripovedujejo tako rekoč vsi kmetijski ministri, ki se jih spomnimo za nazaj vključno z predvčerajšnjim imenovano Ireno Šinko. Gospa pravi, da je treba povečati lokalno pridelavo varne hrane na karseda tradicionalen način, da je treba pomladiti podeželja in zagotoviti pravično partnerstvo v prehranski verigi od njive do krožnika. Prav. Naj za to pripravijo učinkovite in uresničljive ukrepe, ki ne bodo le besedna solata in ki bodo pomagali obrniti trende.

Pravzaprav nam je vsem skupaj lahko nerodno, da Slovenija uvaža ogromne količine krompirja, dobra polovica uvoza, približno 20.000 ton, ga je lani prišlo k nam samo iz Egipta, da uvažamo solato, zelje, ohrovt, kolerabo, čebulo, pa jabolka, hruške in drugo tukajšnje sadje. Cen vsega tega seveda ne določamo sami, določajo jih tisti, ki nam robo prodajajo.

Žalostna je zelena in trajnostna Slovenija, v kateri ne zmoremo pridelati niti tistega, na čemer so zrasli naši predniki ...

---