Avtonomija šteje. Še posebej novinarska.

Ko so konec 19. stoletja delavci in delavke začeli uporabljati prekinitev dela kot način ekonomskega in političnega boja za svoje pravice, so delodajalci izkoristili vse možnosti, da te poskuse zatrejo.

Zraven jim je pomagal tudi takratni tisk, ki večinoma ni poročal o nečloveških razmerah, v katerih so delavci živeli in delali, ampak o krivicah, ki naj bi se dogajale delodajalcem. V časopisnih objavah iz tistega časa je mogoče slišati jok in stok tistih, ki naj bi jim skrajšanje delovnega časa uničilo posel ali pa nasploh porinilo državo v roke lenuhom, zdraharjem, levičarski golazni in ostalim protidržavnim elementom. Podobno je veljalo za prepoved otroškega dela, za zagotavljanje minimalnih pogojev varnosti pri delu, za bolniška nadomestila, porodniško odsotnost, plačani dopust, minimalno plačo. Za vsako delavsko pravico se je bilo potrebno boriti. Vključno s tem, da lahko delavci in delavke stavkajo, če njihovi delodajalci niso pripravljeni na socialni dialog.

Če se novinarji odločijo za stavko, ker je ogrožena avtonomija njihovega poklica, morajo nam, državljanom, zatuliti alarmi, ki nas opozarjajo, da je nekaj hudo narobe.

A ne le za ekonomske pravice, stavkati je mogoče tudi za zagotavljanje avtonomije poklica, ki ga delavci in delavke opravljajo. Predstavljajmo si, da delavcem v železniškem prometu delodajalci naložijo, naj opravijo delo na način, ki bil bil nevaren za njih ali za potnike. Za vsakogar, ki opravlja določen poklic, je avtonomija njegovega dela pravica in dolžnost. Pravica v pomenu, da mu zagotavlja nemoteno opravljanje dela, dolžnost pa, da prepreči kakršnokoli vplivanje na to isto delo, ki bi lahko proizvedlo negativne posledice. Seveda bo večina razumela, da tisti, ki nima pojma o določenem poklicu, tega poklica ne sme opravljati. Zdaj pa pridemo do novinarskega poklica. Zakaj je pri tem poklicu avtonomija tako pomembna? Kaj sploh pomeni?

Ker živimo v družbi, kjer se že desetletja sistematično poučevanje, učenje in pridobivanje znanja komercializira v nekakšno izmerljivo valuto, imenovano kompetenca, je avtonomija poklica postala nekaj, kare vemo, da mora biti, nismo pa prepričani, kaj sploh vsebuje. Lahko imaš recimo določene kompetence, nisi pa kompetenten za neko področje. In prav takih je v naši družbi zelo veliko. Koliko časa moraš poglobljeno študirati, da lahko zase rečeš, da si filozof? Koliko knjig moraš prebrati, da lahko rečeš, da imaš kompetenco branja? In kaj moraš znati, da lahko opravljaš določen poklic? Tako kot nekdo, ki občasno brska po motorju avtomobila, ni avtomehanik, in tisti, ki obdeluje vrt, ni botanik, tako tudi tisti, ki bere časopis ali posluša radio, ni novinar.

Novinarstvo je javna služba, ki temelji na nenapisani, a pomembni zavezi med medijem in javnostjo o tem, da bo novinar svoje delo opravljal v interesu družbe kot celote in ne lastnika medija, ki ga zaposluje, ali pa politika, o katerem poroča. Če se novinarji odločijo za stavko, ker je ogrožena avtonomija njihovega poklica, morajo nam, državljanom, zatuliti alarmi, ki nas opozarjajo, da je nekaj hudo narobe.

Ali je intervju, ki ga medij objavi z določeno osebo, rezultat novinarjevega prepričanja, da ima ta oseba nekaj pomembnega za povedati, ali pa je plačan posel, v katerem intervjuvanec dobi medijski prostor v zameno za denar ali vpliv. Ali lahko novinar brez strahu, da bo kaznovan, napiše nekaj, kar je preveril in je podkrepljeno z dejstvi, ali pa bo marsikaj zamolčal, ker o tem ni pametno pisati? V vsakem poklicu, še posebej v v tistih, ki imajo vpliv na družbo, je potrebno svobodo skrbno varovati. Ne samo zaradi tistega, ki ta poklic opravlja, ampak predvsem zaradi odgovornosti do tistih, ki jim je tvoje delo namenjeno. Če tega ne moreš zagotoviti, potem ne samo, da imaš pravico do stavke, ampak moraš stavkati.

Že dolgo, predolgo časa je bilo kratenje novinarske avtonomije kot nekakšno nujno zlo, s katerim se je marsikdo sprijaznil. Pa se ne bi smel. Nikoli. Sicer si ne predstavljam, kako bi potekala stavka, v kateri bi bralci ion bralke stavkali za avtonomijo novinarskega poklica. Da se zberemo pred medijsko hišo s transparenti: Pogum šteje! ali Mi smo z vami ... Žal morajo to nalogo tokrat opraviti novinarji sami. Si izboriti tisto, kar je temelj njihovega poklica. In enkrat za vselej iz svojih vrst izločiti tiste, ki so novinarstvo prodali za politično trepljanje, malo več denarja ali pa mesto v kakšni dobro plačani popoldanski službi. Da, vem. Marsikdo bo rekel, kaj so čakali do sedaj? Ampak stavkajo zdaj in zdaj potrebujejo podporo. Mogoče čez eno leto ne bo potrebe po stavki novinarjev, ker jih sploh ne bo več. Tisti, ki bodo ostali, pa ne bodo stavkali, ker jim avtonomija ne pomeni nič.


Preberite še


Najbolj brano