Majhna dvorana, velike predstave, magični čas

“Dušan Mlakar je kot gledališki umetnik od nekdaj rad bil kritični glasnik njemu ljubega meščanskega sveta, temeljna deviza tega glasništva pa je - lepotnost; tudi ironična. Z drugo besedo: Mlakar je med sodobnimi slovenskimi režiserji zagotovo eden izmed najkompletnejših odrskih estetov,” sta zapisala teatrologa Dušan Moravec in Vasja Predan. Misel je uporabila tudi žirija tantadruja za življenjsko delo, da bi strnila veličino gledališkega ustvarjalca. Dušan Mlakar sodi med najvidnejše slovenske gledališke ustvarjalce, čigar predstave že vse od konca šestdesetih let 20. stoletja občinstvo nagrajuje z aplavzi. A kdo bi ga lahko bolje predstavil, kakor tisti, ki je z njim soustvarjal? Zato na objavljamo pismo Iva Barišiča, lanskega prejemnika tantadruja za življenjsko delo.

Predstava Rdeči nosovi, ki jo je režiral Dušan Mlakar  in jo z novogoriškim ansamblom 
soustvarjal v dvorani v Solkanu, je leta 1985 prejela Borštnikovo nagrado.     Foto: Atelje Pavšič Zavadlav
Predstava Rdeči nosovi, ki jo je režiral Dušan Mlakar in jo z novogoriškim ansamblom soustvarjal v dvorani v Solkanu, je leta 1985 prejela Borštnikovo nagrado.  Foto: Atelje Pavšič Zavadlav

Dragi Dušan,

bil je čas mojega odraščanja v teatru, ko sva se prvič srečala. Bil je čas Novega najemnika, čas mojega poplesavanja s predmeti. Na premieri je moja koreografija z najrazličnejšimi kosi pohištva uspela, z Janezom sva z njimi zapolnila ves oder. Seveda smo se pri delu zabavali, tudi skupaj posedeli, kaj popil - teatrsko ... Bila je dobra predstava in vsi so govorili, da je v Novo Gorico prišel prvi veliki režiser. Sezona 1973/1974. Tedanji direktor Babič je s tabo pogumno stopil v slovenski teatrski prostor. Spomnim se Villboseeja v veliki predstavi Skušnja ali kaznovana ljubezen. Navezal si se na nas. In nas zastrupil še z Arzenikom in starimi čipkami. Bila je sijajna predstava.

Gledališče je umetnost trenutnega doživetja, ki pa ga je vredno doživeti

Dušanu Mlakarju je nagrado za življenjsko delo podelila žirija, ki so jo sestavljali Ingrid Kašca Bucik, Nataša Sosič in Bine Matoh. Po nizanju številnih dosežkov režiserja in profesorja na AGRFT v Ljubljani je v utemeljitvi tudi zapisala: “Našteti dosežki vzpostavljajo gledališkega režiserja Dušana Mlakarja kot vsestranskega ustvarjalca, ki je desetletja ustvarjal, usmerjal in umetniško oblikoval tudi primorski gledališki prostor. Svoje ustvarjalno delo je znal povezati v umetniško konsistentno celoto in z najboljšimi sodelavci ustvariti izjemne predstave, s katerimi je pomembno prispeval k umetniški rasti vseh treh gledališč, predvsem pa k njihovi prepoznavnosti v domačem prostoru in zamejstvu.”

Na naš, obmejni prostor v treh teatrih pa je, kot smo slišali v Mlakarjevem zahvalnem govoru, vezana skoraj tretjina njegovega dela v teatru. Zahvalil se je vsem, ki so mu stali ob strani, začenši z Jožetom Babičem, ki ga je pripeljal v Novo Gorico in Solkan. “Ob vsem omenjenem, pa bi se predvsem rad zahvalil igralkam in igralcem ter ostalim sodelavcem s katerimi sem imel čast sodelovati. Uspelo nam je včasih ustvariti prave gledališke čudeže; če pomislim samo na predstave v dvoranici v Solkanu. Dvoranici s tisto poševno zadnjo steno. Dvoranici brez stranskih prostorov, ki se je tresla, ko so mimo vozili kamioni. Ali če pomislim na veliko dvorano v Trstu, ko smo pozimi vadili v bundah in rokavicah, ker pač ni bilo denarja za ogrevanje ...

Da ne bom predolg - ko se ozrem nazaj, s ponosom gledam na naše skupno ustvarjanje.

Zavedam se, da je gledališka umetnost, umetnost trenutnega doživetja in obsojena na pozabo.

Posamezna uprizoritev v gledalcih še odzvanja nekaj časa. Nato pa rečemo lahko samo še : Bilo je ...

In danes je pred nami novo gledališče, novi igralci, novi gledališki umetniki, novi izzivi, ki zahtevajo nova gledališka iskanja in nove uprizoritve.

Vsaka doba in vsak čas ima svojo umetnost in svoje gledališče. Ne rečem, da mi to novo vedno ugaja, pa vendar, gledališče gre naprej v iskanju novega in vsaka generacija ima pač takšno gledališče kot ga zasluži, saj je gledališče ogledalo posamezniku, družbi, politiki, skratka ogledalo času, ki ga živimo. Naj živi gledališka umetnost!” je sklenil Dušan Mlakar in štafeto odgovornosti za gledališke čarovnije simbolično predal mladim rodovom.

Potem je minilo nekaj sezon, ko si nas vedno prijazno obiskal na premierah.

Sezona 1978/1979 je iskala resnico v predstavi Kaj je resnica?, Striček Vanja pa je sanjavo gledal gugalnico.

“Sezona 1984/1985. Rdeči nosovi, velik teater. Z Binetom se nisva mogla nehati smejat, a bil si kar potrpežljiv. Naredil si imenitno predstavo, zmagovalno na Borštnikovem srečanju.”

Ivo Barišič

igralec

Nora, Čigavo je moje življenje?, Levstikova smrt, Jožef in Marija - Lov na podgane, Po vseh višavah je mir, Dolgega dne potovanje v noč, Plebanus Joannes.

Vmes je prišel tvoj veliki prijatelj režiser Dino. Hvala, da si ga povabil k nam. Dva gospoda iz Verone, šarmantna igra. Lepo smo se ujeli, bilo je simpatično. In še se je vrnil. Potem pa že Zagreb, odprt grob. Rade recitira, ti, Pelhan, in jaz, nemo zremo v slovo, Dino je odšel. Spomin je varljiva zadeva, mirno preskoči čas, kot da je bilo pred nekaj dnevi.

Sezona 1984/1985. Rdeči nosovi, velik teater. Z Binetom se nisva mogla nehati smejat, a bil si kar potrpežljiv. Naredil si imenitno predstavo, zmagovalno na Borštnikovem srečanju.

Cyrano de Bergerac, Komedijant, Tramvaj Poželenje, Oče - zadnja premiera na solkanskem odru, sezona 1993/1994.

Zaton sonca in slave, Liliom, ponovno Kaj je resnica?, Sovražnik ljudstva, že v novi hiši.

V vsem tem času smo se dodobra spoznali in vedno smo se radi srečali. Postala in ostala sva prijatelja in tega sem iskreno vesel. Zdaj so te nagradili za vse tisto, kar ti je uspelo zgradit v tisti čudni, majhni solkanski dvorani - bile so velike predstave. Magični čas!

Iskrene čestitke.

Ivo Barišič


Najbolj brano