Drvimo v prepad, a v zavore preprosto moramo verjeti

Kako iz kaosa priti do preobrata, srečnega trenutka - kairosa, ki bi nas popeljal v drugačno prihodnost, kakor je ta, proti kateri, se zdi, drvimo s povsem spuščenimi zavorami? Nekako tako se sprašujejo na letošnjih obmejnih srečanjih Forum Tomizza, ki med Umagom, Koprom in Trstom vabijo k premišljevanju pod naslovom Kaos Kairos. Iz različnih izhodišč so se teme lotili včerajšnji gostje koprskega dela simpozija, ki se je danes prestavil v Umag, kjer so podelili tudi literarno nagrado Lapis Histriae.

V prvem delu Foruma Tomizza v Kopru je Irena Urbič  gostila (z desne) pesnika in filozofa Iztoka Osojnika, 
pisateljico Noro Verde ter novinarja in zgodovinarja, nenazadnje predstavnika italijanske manjšine,  
Stefana Luso. Foto: Maja Pertič Gombač
V prvem delu Foruma Tomizza v Kopru je Irena Urbič gostila (z desne) pesnika in filozofa Iztoka Osojnika, pisateljico Noro Verde ter novinarja in zgodovinarja, nenazadnje predstavnika italijanske manjšine, Stefana Luso. Foto: Maja Pertič Gombač

KOPER > “Tomizzova maksima 'm'identifico con la frontiera' (identificiram se z mejo), nezaslišana drznost avtorja, ki-je-meja, je danes že intelektualno zavedanje, izbira, kolektivni duh, v katerem Mi nismo samo Mi, določeni z dediščino, zastavo, jezikom, državo - temveč so Oni Mi in Mi smo Oni,” je v svoji poslanici iz Zagreba zbranim sporočil Milan Rakovac, oče foruma, ki bi včeraj moral odpreti simpozij, a so ga družinske obveznosti zadržale. Kljub temu je svoje misli uspel ponoči poslati po spletu Ireni Urbič, vodji koprskega dela Foruma, v hrvaščini pa jih je prebral Neven Ušumović, skrbnik dogajanja v Umagu, kjer je forum doma danes.

“Malo enklavo razmišljanja na glas”, kot je Forum Tomizza označila gostiljica Irena Urbič, je znova dobila zavetje v Pretorski palači, kjer je zbrane pozdravila tudi Vesna Pajić, predstavnica koprske občine, v želji, da bi jih v bodoče lahko še bolj podprli.

Forum Tomizza danes v Umagu, v soboto v Materadi

Drevi ob 10. uri bodo na skupnosti Italijanov Fulvio Tomizza v Umagu podelili nagrado Lapis Histria za kratko zgodbo na temo letošnjih srečanj. Kaos in Kairos pa bosta narekovala tudi simpozijski del, na katerem sodelujejo Veronika Simoniti, Nora Verde, Damir Uzunović, Federica Marzi in Katja Hrobat Virloget. Jutri ob 12. uri pa sledi tradicionalna komemoracija na grobu Fulvia Tomizze v Materadi.

Soočiti se je treba z udarom realnega

Pesnik in filozof Iztok Osojnik se je po kaosu in kairosu sprehodil skozi zgodovino vznikanja in dojemanja obeh pojmov. Glede kairosa, pravi, da je pravzaprav pesimističen ob tem, kako se ta svet vrti: “Kljub temu, da moram kot pesnik že po profesiji biti vsaj distopičen, če že ne utopičen, po poti pa je še upanje, kot ga je imenoval Bloch. Vendar menim, da je modreje, če se soočimo z udarom realnega, z usodo sveta, ki drvi v nič. Kljub temu, da se sedaj pojavlja neka nova ideologija skrbi za usodo planeta in pozitivne vere v prihodnost Evrope, mislim, da je to samo nov trik, kako bi zaslužili z nami.”

Radikalna nežnost in solidarnost za preživetje

Hrvaška pisateljica Antonela Marušić, ki se pod svoja dela podpisuje s psevdonimom Nora Verde - dva njena romana imamo tudi v slovenščini - je opisala svoj beg pred kaosom v času epidemije. Kot prekarka in človek, ki dela od doma, tedaj brez partnerke (ali partnerja), je bivanje sama s sabo še močneje doživela. Da bi kot družabno bitje ohranila razum v času epidemije, ob potresu v Zagrebu in nenazadnje vojni, ki jo bije Ukrajina, pri čemer “smo se vsi navadili, da nas vedno znova presenečajo slabe in še slabše vesti”, se je zatekla v svet virtualnega, ki je na enkrat postal bistven. Dobila je virtualne prijatelje, s katerimi si še danes po elektronski pošti pošiljajo dolga pisma, v katerih, čeprav se niso nikoli srečali, razkrivajo veliko sebe. “Ti odnosi so me ohranili v kaosu, obranili vitalnost in ustvarjalnost in blažili tesnobo,” pove, pri čemer je spoznala pojem radikalne nežnosti in solidarnosti, odnosa, v katerem je krhkost pomemben temelj komunikacije. Svoj kairos je kasneje našla v Puli, kamor se je preselila, ne da bi znala racionalno pojasniti zakaj. A reševalo jo je mesto, njene uličice. In jo še danes. “Tako zmagujemo nad kaosom,” je dejala zdaj Puležanka.

Prevzeti odgovornost, a vsak svojo

Dr. Stefana Luso, zgodovinarja in pronicljivega novinarja ter voditelja na italijanskem programu koprskega radia, so povabili, da bi spregovoril o italijanski skupnosti, “vselej neprijetni temi”, se je pošalil. V kratkem pregledu nekaterih zgodovinskih opornih točk, od “prostovojnega” odhoda večine Italijanov do tako imenovane zaščite manjšine, po principu, ki ga je postavil Kardelj, rekoč, da je treba območje očistiti fašizma in ne Italijanov, je pravzaprav pokazal na dvoličnosti pozicije večine, ki za manjšino poskrbi pokroviteljsko. V slogu: “Saj lahko govorite italijansko, a če vas v Kopru ustavi policaj, ki je ne razume, pač ne morete. Toliko o uradnih jezikih.” Kdor želi občutiti, kakšno je vzdušje ob omembi italijanske skupnosti med večinskim prebivalstvom, naj si prebere komentarje pod člankom o italijanščini v šoli, je zgroženo dejal Lusa, pri čemer je del krivde pripisal tudi predstavnikom skupnosti.

In sklenil: “Kdor je tu živel, ve, da kakor je obstajal obmejni fašizem, ki je bil eden najhujših, je obstajal tudi obmejni antifašizem - skupen jima je bil nacionalizem. V slogu Foruma Tomizze bi dejal, da smo tu živeli preteklost, ki ne želi preteči. Če bi vsak lahko obračunal s svojo odgovornostjo, ne z odgovornostjo drugih - slednje je namreč precej lažje-, bi morda lahko vsi skupaj na tem območju živeli mirneje in predvsem z mislimi, uprtimi v prihodnost, ne vselej v preteklost.”

V drugem delu simpozija so nastopili še pisateljica Agata Tomažič iz Ljubljane, pisatelj Nikola Vučić iz Sarajeva in sociolog Gorazd Kovačič iz Ljubljane.


Najbolj brano