Si želimo spet narodne zaščite?
Dve leti brutalnega odstavljanja, nastavljanja, zmerjanja in direktorjevega kimanja ali pa molčanja ob vodenju slovenske policije, je lep dokaz, kako hitro se lahko policija demokratične države vrne v njeno prvotno obliko, v kateri je bila v času enopartijskega sistema. Narodna zaščita po drugi svetovni vojni je ravno tako vneto kot kriminalce preganjala tudi drugače misleče, intelektualce, duhovščino in vse, ki so si upali misliti drugače, kot je zapovedala partija. In do njih ni imela nobenih simpatij ali odpustkov.
Vodstvo notranjega ministrstva je v zadnjih dveh letih v podobnem duhu pričakovalo, da bo policija obravnavala protivladne protestnike. Dokaz za to je kaotično in ostro posredovanje policije septembra lani, ob katerem si je policija s solzilcem, vodnim topom in pendreki verjetno zapravila zaupanje ljudi za leta vnaprej. Posredovanje, h kateremu so odkrito in javno pozivali politiki. In ob tem javno izpostavljali ter grozili policistom, ki so si upali biti prijazni s protestniki.
Narodna zaščita po drugi svetojni vojni je ravno tako vneto kot kriminalce preganjala tudi drugače misleče, intelektualce, duhovščino in vse, ki so si upali misliti drugače kot partija.
Policija, vojska, zdravstvo, šolstvo in drugi državni sistemi so res lahko veliki, razvejani in zapleteni, vendar jih še vedno sestavljajo navadni ljudje. Ki lahko nekaj znajo ali pa nimajo pojma, ki imajo lahko veliko izkušenj ali pa so popolnoma brez njih in ki imajo lahko hrbtenico trdno ali pa zelo upogljivo.
In ravno ti posamezniki lahko s svojo integriteto, poštenostjo, neomadeževanostjo tvorijo trdno in strokovno ogrodje najbolj občutljivih in “nevarnih” državnih organov ali pa z neprimernim odnosom do dela in bistvenim nerazumevanjem pravičnosti zapravijo vse, kar so generacije pred njimi gradile.
Policija ni taborniška organizacija. Od policije je odvisna varnost slehernega državljana, varnost njegovega premoženja in nenazadnje je od učinkovitosti policije odvisna tudi splošna blaginja. Bolj kot je policija nepopustiljiva pri pregonu shelernega kriminala, od splošnega do gospodarskega, manj je nedotakljivih v družbi, manj denarja ti ukradejo in zato ga več ostane za celotno družbo.
Po minuli dveletni izkušnji je zato nujno policijo iztrgati iz rok vpliva politike. Bodisi z drugačnim imenovanjem generalnega direktorja policije, direktorjev policijskih uprav, bodisi s prevetritvijo njene organizacije. S čimerkoli. Ker ne vemo, kateri zmagovalec volitev nas bo (spet) razočaral in pripravil teren avtokratskim (žal običajno učinkovitejšim) strujam, ki policijo razumejo kot narodno zaščito.