Janša na vratih

Videli bomo, koliko časa bo trajalo, da Robert Golob in njegova vlada zaideta v težave. V Sloveniji je levi sredini pač presneto lažje premagati Janeza Janšo kot prevzeti vajeti države.

Skupina novincev bo zasedla pomembne stolčke. Najsrečnejša in najbolj nasmejana je trenutno Tanja Fajon. Zdi se, da voditeljica Socialnih demokratov še vedno ni dojela, da je njena stranka prejela zgodovinski udarec. V odstotkih so dediči Zveze komunistov 24. aprila dosegli drugi najslabši rezultat doslej. Zdi se, da so ji za zdaj dovolj sanje o stolčku zunanje ministrice. Če ji bo Golob zaupal to pomembno funkcijo, si zlahka lahko predstavljamo, kako bo pod pritiskom “borcev” in “antifašističnih domoljubov” del pomembnih korakov na poti sprave med Italijo in Slovenijo, ki jo je gradil predsednik Borut Pahor, utegnil zastati.

Vladati iz sredine z zaveznikoma na desnici in na levici, bi bilo gotovo bolj udobno: prekinilo bi tiho državljansko vojno, ki že desetletja zaznamuje slovensko politično sceno, odstranilo pa bi tudi možnost za vnovično hitro, predčasno vrnitev Janeza Janše.

Predvidevamo lahko, da ne bo treba dolgo čakati, ko bomo spet lahko brali vesti o protestnih notah proti “fašističnim” manifestacijam pred Bazoviško fojbo ali proti blasfemičnim izjavam katerega od italijanskih politikov. Skratka: odnosi bodo spet bolj napeti in manj sproščeni, v zameno pa jih bo spet moč uporabiti kot sredstvo za dosego notranjepolitičnih ciljev, tako na tej kot na drugi strani meje.

Dejstvo je, da Ljubljana ne bo več zaveznica držav Višegrajske skupine in Orbanove Madžarske. Kar je povsem v redu. Manj tolažilno pa je, da bo v vlado vstopila stranka, ki si odkrito prizadeva za izstop iz Nata. Volivci so Luko Mesca in tovariše kaznovali še huje kot Socialne demokrate. On in vodstvo Levice sta sicer vsaj formalno ponudila odstop, ki je bil seveda zavrnjen. Brez dvoma pa zamisli dogmatičnih mladeničev radikalne levice ne bo lahko uskladiti z idejami direktorja podjetja, ki se je zavihtel na čelo vlade.

Obeta se še ena vlada, polna nasprotij: ta se utegnejo nemara kmalu izoblikovati tudi v vrstah novoizvoljenih poslancev Gibanja Svoboda, ki jih, tako se zdi, bolj kot koherenten politični projekt združuje le antijanšizem.

Toda Golob ne bo imel le teh težav. Je pred zahtevno nalogo poustvariti skladno politično platformo za tisto liberalno večinsko krilo države, ki je ostalo brez LDS in v zadnjih desetletjih ni našlo dostojnega naslednika, na katerega bi se lahko oprlo. Novi premier se bo moral potruditi, da ne bo končal tako kot Zoran Janković, Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec. Vse so z nizkimi udarci na politično smetišče odvrgli njihovi lastni vladni zavezniki. Dobro bo, če Golob ne bo podcenjeval sposobnosti Socialnih demokratov in Levice, ki znajo onemogočiti delovanje izvršne oblasti.

A to ni edini problem. Do lokalnih in predsedniških volitev je le nekaj mesecev. Po osupljivi zmagi na parlamentarnih volitvah se na lokalnih Gibanju Svoboda zlahka lahko zgodi osip. Volitve bodo potekale v zahtevnem obdobju, treba se bo spopasti z visokimi cenami energentov, težavami s preskrbo s hrano, ki jih narekuje vojna v Ukrajini, pa tudi z možnim nadaljevanjem epidemije koronavirusa. Golobova stranka nima mreže na terenu, brez zavezništva z Alenko Bratušek in Marjanom Šarcem se lahko lokalne volitve za liberalce izkažejo za katastrofalne.

Trenutno lahko torej vse izgubi le Robert Golob, ki bo, čeprav brez kakšnih posebnih izkušenj, moral začeti žonglirati po ljubljanskih salonih. Kar je pokazal v prvih nekaj tednih, je, da nima veliko domišljije. In zdi se, da tudi slovenska politika sledi utečenim vzorcem in nenehno ponavlja stare mantre.

Golob bi lahko obrnil ploščo in presenetil javno mnenje. Če se že Socialnim demokratom objektivno ni bilo mogoče odpovedati, bi verjetno lahko pogledal v desno in tam našel kakšnega drugega vladnega zaveznika. A biti na sredini in vladati, je politična sposobnost, ki jo je v novejši zgodovini Slovenije izkazal le Janez Drnovšek.

Dejstvo je, da je Nova Slovenija edina poleg Gibanja Svoboda, ki lahko po glasovanju pred tremi tedni objektivno trdi, da je iz tega volilnega boja izšla kot zmagovalka. Gospodarski program stranke Mateja Tonina se zdi veliko bolj usklajen z Golobovim, atlantsko pozicionirano stališče krščanskih demokratov pa je v vojnih časih zagotovo videti bolj pomirjujoče kot katero drugo.

Vladati iz sredine z zaveznikoma na desnici in na levici, bi bilo gotovo bolj udobno: prekinilo bi tiho državljansko vojno, ki že desetletja zaznamuje slovensko politično sceno, odstranilo pa bi tudi možnost za vnovično hitro, predčasno vrnitev Janeza Janše.


Preberite še


Najbolj brano