Debelost pri psih in mačkah je pravzaprav bolezen

Debelost predstavlja pomemben zdravstveni problem tudi pri psih in mačkah. Številni znanstveniki opozarjajo na že pandemično razširjenost, saj naj bi imelo kar 30 do 40 odstotkov psov in mačk prekomerno telesno težo, ta pa tudi pri živalih vodi v številne zdravstvene težave.

Pri psih je debelost povezana s pogostejšimi obolenji skeleta (osteoratritis), boleznimi ledvic, kože, sladkorno boleznijo, pa tudi s pogostejšim pojavljanjem nekaterih rakastih obolenj. Pri debelih mačkah so pogostejša obolenja kože, sladkorna bolezen, nekatera rakasta obolenja in pogostejše nastajanje sečnih kamnov. Razlike v obolenjih, povezanih z debelostjo so kot kaže povezane s hormonskimi razlikami pri obeh živalskih vrstah.

Bolezni povezane z debelostjo so posledica zapletenih procesov, povezanih predvsem s hormonskim ravnovesjem, pri katerem je vloga maščobnega tkiva ključnega pomena. Zdravljenje debelosti je v razvitem svetu danes že praktično na prvem mestu klinične veterinarske medicine.

Zdravljenje debelosti je v razvitem svetu danes že praktično na prvem mestu klinične veterinarske medicine.

Je telesna teža nadzorovan proces?

Debelost je posledica več dejavnikov. Njen razvoj je odvisen ne le od vnosa hranil, temveč k njenemu razvoju prispevajo tudi tako imenovani fiziološki dejavniki, ki usmerjajo celotno presnovo, nanjo pa vplivajo dejavniki, odgovorni za presnovo energije in njen izkoristek. Hitrost presnove v mirovanju in ob aktivnosti je individualno lahko zelo različna. Prav tako je lahko različen tudi vnos energije, na katerega vpliva tudi način hranjenja, učinkovitost prebave in sestava obroka. Še vedno niso razjasnjeni vsi ključni dejavniki, vemo pa, da je telesna teža najverjetneje nadzorovan proces, ki naj bi deloval preko tako imenovane energetske nastavitvene točke. Raziskovalci to teorijo vsaj delno potrjujejo z dejstvom, da se denimo pri večini ljudi, ko dosežejo odraslo telesno težo, ta spreminja le za okrog 10 odstotkov.

Vseeno pa obstajajo tudi pomisleki o omenjeni teoriji, saj maščobno tkivo, ki se s časom povečuje, predstavlja dodatno presnovno tkivo, zato se energetska nastavitvena točka lahko tudi prilagodi – “prestavi”, glede na novo nastale razmere v telesu. Zanesljivo vemo tudi, da nivo glukoze v krvi, ki ga uravnavajo hormoni, med katerimi je inzulin, vpliva tudi na center za lakoto v možganih. Na vzpodbujanje ali zaviranje apetita pomembno vplivajo še maščobne kisline v hrani, ki povečujejo izločanje prebavnih hormonov in s tem posredno ponovno vplivajo na center za apetit v možganih. Nekatera zdravila za zmanjšanje resorbcije maščobnih kislin, ki jih uporabljajo pri ljudeh, naj bi bila učinkovita tudi pri psih, saj lahko posredno vplivajo na zmanjšanje apetita prek centra v možganih, vendar je njihova rutinska uporaba še zelo omejena, predvsem zaradi težavnega odmerjanja.

Nekatera zdravila za zmanjšanje resorbcije maščobnih kislin, ki jih uporabljajo pri ljudeh, naj bi bila učinkovita tudi pri psih, saj lahko posredno vplivajo na zmanjšanje apetita prek centra v možganih,

Genetska predispozija

Vemo tudi, da je za debelost odgovorna genetska predispozicija, med drugim povezana z izločanjem hormona leptina, ki se sprošča prav iz maščobnega tkiva in zmanjšuje lakoto. Žal se je izkazalo, da zdravila, ki vsebujejo ta sintetični hormon, pogosto izzovejo neželene učinke, kar seveda omejuje njihovo uporabo. Poleg tega je njegovo delovanje zelo kratkotrajno. Zahvaljujoč raziskavam danes že relativno dobro poznamo mehanizme, ki prispevajo k razvoju debelosti in njenih posledicah. Med številnimi sodelujočimi mehanizmi so dokazali, da maščobne celice pod vplivom različnih substanc odmirajo, kar izzove migracijo vnetnih celic. In prav ta odziv organizma na debelost vodi v tako imenovani “presnovni sindrom”, povezan z razvojem številnih kroničnih bolezni. V veterinarski medicini imamo na voljo številne metode ugotavljanja kroničnega vnetja. Med parametri, ki kažejo na kronično vnetje, je pri psih tudi C reaktivnega proteina (CRP), ki je pri tistih s prekomerno telesno težo povišan. Pri mačkah pa lahko kronični vnetni proces ocenjujemo na osnovi merjenja koncentracije amiloida A v krvnem serumu.

Po podatkih sodeč, je debelost pri psih pogostejša, kot pri mačkah in zanimivo, podobno velja tudi za prostoživeče živali. Zanimivo je tudi, da je debelost pri psih, vsaj v nekaterih študijah, bila povezana z debelostjo njihovih lastnikov, kar pa ne velja za mačke. Debelost mačk je bila povezana z dejstvom, da lastniki svojih mačk niso prepoznali njihove prekomerne teže. V zadnjih desetletjih se je debelost pri živalih povečevala vzporedno z naraščajočo debelostjo pri ljudeh, kar kaže tudi na vpliv različnih dejavnikov okolja.

Preprečevanje je boljše od zdravljenja

Vsekakor velja poudariti, da je preprečevanje vedno boljše od zdravljenja, zato je pri vzdrževanju primerne telesne teže pomembno, da poskrbimo za primerno telesno aktivnost in ustrezno sestavo obroka.

In kako debelost zdraviti? Določanje energijskih potreb se začne z oceno idealne telesne teže, ki jo določamo na osnovi ocene telesnega stanja (body condition score - BCS). Ta omogoča objektivno oceno telesne kondicije - določitev idealne telesne ali morebitne stopnje prekomerne telesne teže živali. S pomočjo izračuna, pri katerih vam bom pomagal vaš veterinar, boste svojemu ljubljenčku zagotovili zdrav in ustrezen obrok, ter s tem preprečili ne le debelosti, temveč tudi posledične kronične bolezni, ki večinoma zahtevajo dolgotrajna ali celo doživljenjska zdravljenja.

Razumevanje presnove, kot izjemno kompleksnega sistema, odvisnega od številnih dejavnikov in mehanizmov, še vedno ni povsem pojasnjeno. Razlike v presnovnih mehanizmih med psi in mačkami že zahtevajo prilagojen pristop pri nadzorovanju telesne teže glede na vrsto, v nadaljevanju pa se moramo posvetiti tudi individualnim razlikam, ki lahko vplivajo na motnje v prehrani in presnove ter njune posledice.

Prof. dr. Nataša Tozon , predstojnica Klinike za male živali na Veterinarski fakulteti v Ljubljani

---