Zdaj ali nikoli

No, kaže, da je pomlad le končno prišla na zahojsano stran Alp. Prišla je odločno, skozi glavni vhod in ne skozi stranska vrata ter napovedala daljše, toplejše in svetlejše dni.

Seveda pa ni, da bi človek hvalil dan pred nočjo, ali pomlad pred poletjem, a vendar. Prvi znaki obetajo gibanje v pravo smer. Da smo imeli zahojsanosti “vrh glave”, “poun kufer”, ali po domače “poune bale”, sta nenazadnje pokazala volilna rezultata dveh “Izoljčanov”, konkretnega Gregorja in upokojenega Branka. Prvi je prepričal zgolj dobrih sto Izolanov, drugi pa je iz varnega zavetja kočevskih bukovih gozdov uspel nagovoriti kakšnih petdeset Kočevcev. Kako so glasovali kočevski medvedi ne vemo, a skoraj gotovo so se mu odpovedali in izbrali svobodo.

Samo družba, ki odpravlja sistemsko korupcijo in nepravičnost, ki preprečuje sovražni govor ter izključevanje na osnovi religije, spola, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti, starosti in še česa, ki zagotavlja medijsko svobodo in vključenost v procese odločanja in upravljanja, je odporna proti zdrsom v avtoritarnost.

Pomladni otoplitvi navkljub se velja vsekakor spomniti tudi tega, da lahko do oblikovanja nove vlade od Janezove kombrikole pričakujemo še kar kakšen zamah z repom, kot je bil tale s sprostitvijo cen goriv, ali pa tisti z nabavo oklepnikov, ali pa oni s podržavljanjem in financiranjem Zavoda Grm Novo Mesto - centra biotehnike in turizma (!), na katerem predava odstopljeni kmetijski minister Jože Podgoršek - Bohinjc.

Tekoča zadeva, ki jo je nujno urediti pred odhodom na smetišče zgodovine, bi utegnila biti tudi zagotovitev financiranja raziskovalnega zavoda Rudolfovo, ki mu predseduje Janezov predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija Borut Rončević - Nadzornik -, gotovo pa lahko pričakujemo tudi “last minute” nameščanje zaslužnih kadrov in kolaborantov na prosta, predvsem pa na hitro in na silo sproščena delovna mesta. Ja, Janezovi imajo še mesec časa, da Golobu in njegovim dodobra zagrenijo mandat, ali kakor bi porekel Lačni Franz, “da zabelijo vse, kar se zabeliti da”. Da o tem, kaj vse so zabelili v minulih dveh letih, niti ne govorimo.

Medijsko krajino so, na primer, z zmerjanjem novinark in novinarjev, z izčrpavanjem STA in Radia Študent, z razgradnjo RTV Slovenija in še čem zabelili do te mere, da je zdrsnila tako globoko kot še nikoli. Iz poročila organizacije Novinarji brez meja, ki indeks svobode medijev meri od leta 2002, je razvidno, da smo v zadnjem letu z lanskega 36. padli na 54. mesto. “Za vas smo zatirali svobodo medijev” bi lahko esdeesovci zapisali na enega svojih predvolilnih plakatov. Ali pa “Za vas smo ukinili Studio City”. Tako bi vsaj v teh dveh primerih govorili resnico, na vseh ostalih so se bolj kot ne kitili s tujim perjem. Je pa res, da od podalpskih lažnivih kljukcev in zapriseženih občudovalcev Trumpovega Donalda in Orbanovega Viktorja česa drugega od vedno daljših nosov tudi ni pričakovati.

Pač pa lahko pričakujemo, da se bo od konca aprila dalje s svojim perjem lahko kitil Elon Musk. Človek, ki je za zabavo in ker lahko, v vesolje poslal enega svojih avtomobilov Tesla, je namreč za štiriinštirideset milijard - ne štiriinštirideset tisoč, tudi ne ne štiristoštirideset tisoč in celo ne za štiriinštirideset milijonov, pač pa za štiriinštirideset milijard kupil svetovno perje Twitter oziroma najbolj čivkajoče družbeno omrežje, tako drago tudi Janezovim zahojsanim vrabcem in koprivam. Kdo ve, morda je pa Elon s pomočjo svojih satelitov videl, kaj vse so Janezovi v zadnjih dveh letih naredili za nehvaležno ljudstvo na zahojsani strani Alp in jih v junijskem prestopnem roku celo kupi. No, lahko jih dobi tudi brezplačno, ali celo proti plačilu. Najbrž bi z lahkoto zbrali vsaj toliko sredstev, kot smo jih za STA in Radio Študent.

Sicer pa za Elona denar ni problem. Čivkača je kupil preprosto zato, ker ga lahko, malo tudi za zabavo, malo pa najbrž tudi zato, ker meni, da je poklican, da rešuje svetovno demokracijo in morda celo vzpostavi nov svetovni in zakaj ne, vesoljski red. “Mania di grandezza” bi rekli naši zahodni sosedje. Seveda pa Muskov Elon ni edini s tem sindromom, Silicijeva dolina je polna mesij, z Zuckerbergovim Markom na čelu. Vsi bi reševali svet, dejansko pa rešujejo in predvsem zadovoljujejo svojo lastno zadnjo plat, da ne zapišem rit. Za zabavo se izstreljujejo v vesolje, v njegova brezpotja pošiljajo svoje avtomobile, gradijo jahte, ki so prevelike, da bi lahko zapustile ladjedelnico in predvsem cele dneve tuhtajo, kako bi iz svojih zaposlenih ter svojih uporabnikov in strank iztisnili še kakšen milijonček ali še bolje kakšno milijardo. Zato, da bodo lažje reševali svetovno demokracijo, seveda.

No, ta jih najbrž zanima približno toliko kot lanski sneg, podnebna kriza, upadanje biotske raznovrstnosti ter pešanje ekosistemskih uslug kopnih in morskih ekosistemov pa so za njih itak španska vas. In to tista zadnja, za devetimi gorami in devetimi vodami, na meji z Andoro. Ja, fantje bi bili radi veliki, pa so pravzaprav samo nesramno bogati. Tudi Janezovi bi bili radi veliki, pa so pravzaprav samo nesramni. In še tako nove bele slovenske srajce tega niso mogle zakriti, konkretno povezovanje pa tudi ne.

Račun pač vedno pride in upajmo, da se pravkar vzpostavljeno svobodno gibanje levih socialnih demokratov tega zaveda. Popravnega izpita namreč ne bo. Z avtoritarnimi politikami je namreč nekako tako, kot s podnebnimi spremembami in naravnimi nesrečami. Njihove posledice so praviloma premosorazmerne z ranljivostjo družbe in družbene ter vse ostale infrastrukture.

Samo družba, ki odpravlja sistemsko korupcijo in nepravičnost, ki preprečuje sovražni govor ter izključevanje na osnovi religije, spola, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti, starosti in še česa, ki zagotavlja medijsko svobodo in vključenost v procese odločanja in upravljanja, je odporna proti zdrsom v avtoritarnost, kakršni smo bili priče zadnji dve leti.

V taki družbi se ne more zgoditi nekaj tako zahojsanega, kot je bil predlog, da bi Vida Petrovčič vodila Studio City. Zato je zdaj ali nikoli.


Preberite še


Najbolj brano