Vsaj škodljivi naj ne bodo
Sklicevanje Janševe vade na učinkovitost, dobre ekonomske kazalce in zagon številnih projektov ob hkratni populistični politiki, ki se je izkazala za zelo iliberalno, pri volilcih, ki so očitno večinsko naklonjeni sredinski politiki, pa čeprav v obliki ad hoc ustanovljene stranke, ni pretehtalo. Toda vendarle je pošteno priznati, da je dediščina, ki jo naslednikom zapuščajo odhajajoči ministri, v nekaterih resorjih objektivno gledano bistveno boljša kot v drugih in da bi bila, če bi imeli posamezni ministri bolj proste roke, lahko še boljša. Med posebej problematične pa je mogoče uvrstiti zapuščine najmanj štirih ministrov: šolskega, kulturnega, notranjega in okoljskega. Vsem je skupno, da jih je doletela interpelacija in tudi, da so negativne ocene dobili od tistih, v interesu katerih naj bi delovali. Pa tudi, da je bil njihov resda polovičen mandat prekratek za resne spremembe, za delanje škode pa žal ne.
Zato še toliko bolj upravičeno in, upajmo, ne preoptimistično pričakujemo, da nova vlada ne bo ponavljala napak, pač pa razmere v prvi vrsti sanirala, v drugi pa obrnila v pravo smer s strokovno izbiro primernih kandidatov oziroma bo izbiro ministrov podredila vsebini ne pa kadrovskim apetitom ali ”parkiranju” zaslužnih strankarskih kadrov. Sicer bodo že spet škodljivi. Zdaj kaže, da je s kompetencami - in ambicijami - nekaj težav.
Pričakujemo, da nova vlada ne bo ponavljala napak, pač pa bo izbiro ministrov podredila vsebini ne pa kadrovskim apetitom ali ”parkiranju” zaslužnih strankarskih kadrov.
Zato ponavljamo, da je skrajni čas, da omenjena (in seveda ostala) ministrska mesta zasedejo tisti, ki bodo svoja področja poznali in ki bodo delovali v imenu in za resor, ki ga bodo vodili. Začenši s šolskim, ki je bil v predvolilni kampanji potisnjen ob stran, pa čeprav je bilo prav področje vzgoje in izobraževanja med epidemijo močno na udaru, posledice zgrešenih odločitev pa bodo za otroke in družbo v celoti vidne še dolgo. Tako je, če je za ministra za šolstvo dovolj dober tudi tisti, ki nikakor ni dovolj dober za nekatera druga “pomembnejša” ministrska mesta, pa čeprav gre za vprašanja naše prihodnosti.
Za prihodnost še kako aktualno bo naslavljanje okoljske problematike, zlasti podnebnih sprememb, zato bi bilo koristno, da bi tokrat dobili ministra, ki vsaj ne bo deloval proti okolju, če že, kot je praviloma veljalo doslej, okolja ne bo uspel postaviti med vladne prioritete, kaj šele varovanja prostora. Da bo slednje tudi v bodoče očitno podrejeno infrastrukturi, nakazuje možna ponovna združitev prostora in infrastrukture.
O stranpoteh odhajajočih kulturnega in notranjega ministra ne velja izgubljati preveč besed. Primer policije zelo dobro ilustrira, kako hitro je mogoče zapraviti ugled. Ga bo tako hitro mogoče tudi povrniti? In ali bo mogoče od kulturnega ministra pričakovati tudi povrnitev kulturnosti?