Svetovni dan najboljšega orožja

Vemo, vemo, pojutrišnjem pod večer bomo trepetali. Kako je že vzkliknil Cankar: “Narod si bo pisal sodbo sam; ne Parsifal mu je ne bo in ne Mediana!” Ali nekaj takega. Bo treba preveriti v knjigi - ki praznuje že jutri, dan pred odločilno nedeljo.

Dobre knjige je treba prebrati dvakrat, najboljše moramo užiti večkrat. Hecno in po svoje zgovorno je, kaj nam od marsikatere ostane po prvem branju. Pogosto samo drobci, navidez nepomembni okruški, kak stranski prizor, potoček, pritok, medtem ko glavni tok urno utone v meglici pozabe. Hecno in po svoje zgovorno je, če mulotu za vse življenje iz nekega mladinskega romana ostaneta samo dva prizora. V prvem se fant in punca sprašujeta, kako se je mogoče poljubljati, ne da bi bila nosova pri tem v napoto, nakar to poizkusita v praksi, kajpada iz strogo raziskovalnih, znanstvenih vzgibov. V drugem pa literarni junak, ne starejši od bralca, ugotavlja, da je življenje končno in da mu, naj dočaka še tako visoko starost, ne bo uspelo prebrati vseh knjig, ki so na tem svetu. Niti vseh tistih, ki jih je vredno prebrati.

Knjiga ni samo orožje, Brechta moramo dopolniti: je najboljše, dovršeno, učinkovito, trdoživo in plemenito orožje. Ne, ne gre obupati - pa čeprav je direktor Javne agencije za knjigo Dimitrij Rupel.

Tudi svetovni dan knjige praznujemo v čast velikanov, ki ju ne povezujeta samo mojstrstvo peresa in soustvarjanje renesanse, marveč tudi ta najbolj neizbežna, ki na koncu izenači in poravna vse nas, kakor opominjajo freske v Hrastovljah, nekatere pa obišče celo sočasno - smrt. Tako Cervantes kakor Shakespeare sta umrla 23. aprila 1616, vendar se svet ni tako zatresel, kakor bi se, če bi ju res pobralo na isti dan. Ne, prvi je škripnil enajst dni pred drugim. Rešitev zagonetke tiči v istem datumu na različnih koledarjih: Španija je že tri desetletja prej uvedla gregorijanski koledar, medtem ko se je Anglija še debelo stoletje pozneje oklepala julijanskega.

Na isti datum je v Španiji izdihnil tudi manj znani Inca Garcilaso de la Vega, zaporedje 2, 3, 4 pa je bilo pozneje usodno še za več drugih piscev; 23. aprila so se bodisi rodili bodisi umrli Maurice Druon, Haldor K. Laxness, Vladimir Nabokov, Joseph Pla, Rupert Broke, William Wordsworth, Manuel Mejía Vallejo ...

Z dobrim čtivom v rokah redki praznujemo v grenkih časih. Na leto v Sloveniji resda izdamo 5000 knjig, kar zveni veliko, a poznavalci opozarjajo, da hira celotna panoga, od založnika do bralca. Nacionalna raziskava Knjiga in bralci VI, opravljena leta 2019, je pokazala, da so bili že tako slabi rezultati pet let prej pravzaprav še znosni. Delež tistih, ki so v zadnjem letu prebrali vsaj eno knjigo, nevezano na njihovo delo ali študij, je v tej petletki z 58 padel na 51 odstotkov (mimogrede, vsaj eno na leto prebere 90 odstotkov Norvežanov). Tisti, ki ne kupijo niti ene knjige na leto, v Sloveniji zdaj že prevladujejo, vse več je tudi takih, ki se brez težav okličejo za nebralce.

Treba bi bilo ukrepati. Avtorji raziskave so javno predlagali marsikaj, v prvi vrsti “oblikovanje zavezništva pri celovitem uveljavljanju slovenske knjige v premišljeni in trajni promociji branja in kupovanja knjig”, pri čemer bi morali moči združiti agencija za knjigo, kar nekaj društev, več ministrstev in mediji na čelu z javno RTV. Pa zadnje čase beremo samo, kako medel, presplošen in zastarel je že nov “temeljni dokument”, Nacionalni program za kulturo 2021-2028. Pisateljsko društvo je kritično, na področju knjige je pohvalilo v glavnem opredelitev Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, “s ciljem, da se ohrani ta steber slovenskega knjigotrštva”. Tudi v knjižnicah so pričakovali, da jih bo država prepoznala kot pomembne nosilke bralne pismenosti in kulture.

Da, treba je ukrepati. Mednarodna raziskava je pokazala, da imajo na svetu največje domače knjižnice Estonci, Norvežani, Švedi, najmanjše Turki. Slovenci smo pri dnu, ob Južnokorejcih. Doma ima več kot 500 knjig samo pet, od 200 do 500 pa 16 odstotkov Slovencev. Ni nepomembno: odrasli s srednjo izobrazbo, vzgojeni v družinah z vsaj srednje velikimi knjižnicami, so bralno, matematično in digitalno enako pismeni kot univerzitetno izobraženi, rojeni v družinah z majhnimi knjižnicami. In vse manj je družin, v katerih berejo podmladku. “Otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši,” je eden od “desetih razlogov za branje knjig v digitalnih časih”, ki jih strokovnjak dr. Miha Kovač navaja v knjigi - uspešnici! - Berem, da se poberem. Temeljite raziskave so se mu zgostile v še devet spoznanj: Če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več. Če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh. Če daljša besedila bereš s papirja, jih razumeš bolje, kot če jih bereš z zaslona. Če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina. Če bereš, laže razumeš druge ljudi. Med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci. Branje je napor, a je lahko tudi užitek. Branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov. Z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.

Skratka, knjiga ni samo orožje, Brechta moramo dopolniti: je najboljše, dovršeno, učinkovito, trdoživo in plemenito orožje. Ne, ne gre obupati - pa čeprav je direktor Javne agencije za knjigo Dimitrij Rupel.  


Preberite še


Najbolj brano