Po volitvah pa naj pride revolucija

Mineva čas, ki je naporen za tiste, ki govorijo. A nič kaj lahek za tiste, ki poslušajo. Do volilnih soočenj imajo ljudje različne pristope. Nekateri se jih v celoti izogibajo, drugi se jim izpostavljajo naključno, tretji se vržejo v predvolilne debate z vso strastjo radovednega učenca v svojem prvem letu pri mojstru. In kdor se je letos prepustil debatam, naivno ter z iskreno željo, da skozi labirint besed najde pot do resnice in prave odločitve, je zdaj utrujen. Presneto utrujen. A čas za počivanje je še daleč. Presneto daleč.

Vsi so napovedovali, da bo kampanja pred letošnjimi državnozborskimi volitvami še posebej nizkotna in še posebej nasilna. Ker sta minili dve leti, v katerih smo bili vsi na robu norosti. Ker nas je epidemija prisilila, da smo zaprli vrata, da smo slišali bitje svojega srca, hreščanje svojih misli, gluho tišino odsotnosti vrveža, ki običajno milostno prekriva gube in buške našega vsakdana.

Se bodo ti kandidati, ki so nas v zadnjih tednih prepričevali, da vse vedo in vse znajo, da imajo rešitve, odgovore in načrte, da so jim cilji jasni in pot k njim odločno začrtana, znali sprijazniti s tem, da v resnici ne vedo ničesar?

Ker smo se morali po koncu epidemije znova soočiti drug z drugim, pogledati v obraze, ki smo jih pozabili, se srečati z zrcalnimi podobami sebe, drugimi izgubljenimi iskalci poti. Ker smo se morali na novo naučiti govoriti, ker smo morali sezidati nova razmerja med jazom in svetom in smo se, ko je čas od nas zahteval solidarnost, sočutje in nesebičnost, poklapani sprijaznili s spoznanjem o tem, kako krhki so temelji, na katerih smo zgradili svojo palačo sodobne, humanistične, demokratične družbe. Minili sta dve leti, ko smo bili vse - zapuščeni mladiči, volki samotarji in razpuščeno krdelo. In ko sta minili, ti dve leti majhnih groz za štirimi zidovi, se je med porušenimi zidovi, tik za obzorjem, začela velika groza. Vojna, ki je za našo idealizirano podobo sodobnega evropskega sveta ravno tako, samo še malo bolj, uničujoča kot virus.

Seveda so to le zunanje okoliščine slovenskih državnozborskih volitev 2022. Okoliščine, ki določajo našo percepcijo dogajanja, morda večajo našo občutljivost.

Zloba, ki je špricala iz vseh analognih in digitalnih por našega podalpskega raja, je bila tam že veliko prej, preden so na Kitajskem skuhali tistega netopirja. Slovenci smo sami sebe pregnali do roba nesmisla in do roba nevzdržnosti, pa ne zato, ker bi bil narod, kot bi nas radi prepričali nekateri, razdeljen. Temveč zato, ker smo dovolili egocentričnim narcisom, da se samo okronajo za naše voditelje, da nam določajo obzorje in diktirajo tempo. Slovenija zadnjih dveh let je bila somrak ustvarjalnosti, smrt idej, pogreb ambicij in ne glede na to, kaj se bo, če se sploh kaj bo, zgodilo v nedeljo, nas čaka še ena post travmatska izkušnja.

Za virus so iznašli cepivo. Za zlobo ga še niso. Za samovšečno obsedenost prav tako ne.

Prorektor Univerze v Novi Gorici pravi, da je zeleni prehod doslej največji izziv človeštva. Ni edini, ki to govori. Po svetu se vse bolj krepi občutek, da stojimo na robu nečesa, tik pred veliko spremembo, pred popolno preobrazbo. Najbolj pronicljivi misleci na planetu nas opozarjajo, da je prišel čas za revolucijo. Ne zato, ker bi ljudje našli revolucijo, temveč, morda prvič v zgodovini človeštva, ker je revolucija našla nas. Trka na vrata, gleda skozi okna, opazuje vsak naš gib.

Ampak pri nas bosta morala revolucija in največji izziv človeštva počakati, da minejo volitve. Ter seveda, da mine obdobje sestavljanja vlade. Da se sklenejo koalicijski dogovori, razdelijo ministrstva, da moški in ženske, ki bodo vodili trop, zaprisežejo svojo zvestobo ustavi in domovini ter dogodek zapečatijo z lepo gasilsko sliko.

Predvolilna soočenja, ne glede na to kako smešno banalna in prikupno tragična so morda bila, bodo kmalu zdrsnila v pozabo. Ljudje z gasilske slike bodo morali opustiti retoriko obljubljanja. Poenostavljanje bodo morali zamenjati s kompleksnostjo. Tako kot državljani po epidemiji bodo morali izstopiti iz svojega kandidatskega mehurčka, v katerem je bilo dejansko pomembno, kdo je komu kaj rekel in v kakšnem tonu, ter se soočiti z misleci, kakršen je prorektor. Z mislečimi in delujočimi posamezniki, ki prinašajo ne ravno všečna sporočila. Bo Slovenija v naslednjih štirih letih sposobna ustvariti, razviti, podpreti, prenesti politični razred, ki bo zmogel nositi težo revolucije? Ki bo zmogel poslušati in se sprijazniti z lastno nevednostjo?

Se bodo ti kandidati, ki so nas v zadnjih tednih prepričevali, da vse vedo in vse znajo, da imajo rešitve, odgovore in načrte, da so jim cilji jasni in pot k njim odločno začrtana, znali sprijazniti s tem, da v resnici ne vedo ničesar? Bodo znali sprejeti tisto pregovorno, temeljno Sokratovo modrost? Bodo sposobni poslušati, se odreči intelektualnim bližnjicam, zaznati odtenke sivine in modrine? Prebrati kakšno knjigo, poslušati glasbo, se odpraviti v gledališče, razumeti povzetke znanstvenih teorij? Sprejeti izziv ter ustvarjalnost, ideje in ambicije obuditi od mrtvih?

Morajo. Ker če ne bodo, bo mrak vse bolj in bolj gost in zloba vse bolj žaltava. In v temi se bodo vsi tisti odgovori in rešitve in načrti, vse lične alineje in grafični povzetki sesipali v prah kot prhli stari pergamenti. Morajo. Ker če ne bodo drzni in pripravljeni na revolucijo, so lahko le senca klišeja. Utelešenje še ene krilatice, ki pravi, da ni nič nevarnejšega kot oholost in nadutost v kombinaciji z nevednostjo.

Vsaki nedelji sledi ponedeljek. Predvolilne debate - to ni bilo nič. Prava soočenja šele pridejo.


Preberite še


Najbolj brano