S šiviljskim metrom (in dramskim besedilom) v žepu

V zaodrju predstave Ptičja farma (na sporedu od 24. aprila do 8. maja v SSG Trst, od 11. do 20. maja v Gledališču Koper) se v magičnem vrtiljaku barv, materialov in idej nabirajo pisano perje, kljuni, pokrivala, ščiti in čelade, starogrške halje, vilinske obleke. Svet nad oblaki, korak pred Olimpom, je z letom domišljije pričaral kostumograf Andrej Vrhovnik.

Kostumograf Andrej Vrhovnik že tretjič sodeluje s Slovenskim 
stalnim gledališčem, tokrat v predstavi Ptičja farma, ki jo je 
napisala Jera Ivanc.   Foto: SSG/Luca Quaia
Kostumograf Andrej Vrhovnik že tretjič sodeluje s Slovenskim stalnim gledališčem, tokrat v predstavi Ptičja farma, ki jo je napisala Jera Ivanc.  Foto: SSG/Luca Quaia

Čar umetnosti in obrti izžareva iz teh stvaritev, ki jih ustvarjalec še zadnjič preverja pred premiero. S šiviljskim metrom v žepu in zapestno blazinico za igle popravlja še zadnje detajle, prisluhne igralcem in režiserju, opazuje, kako se kostumi “premikajo” na odru, če se njihova izrazita sporočilnost pravilno ujema s konceptom predstave. V tržaškem gledališču je Andrej Vrhovnik delal že nekajkrat in v Trstu je leta 2013 prvič samostojno podpisal kostumografijo predstave.

Njegovi prvi koraki v tem poklicu segajo v študijska leta, ko je v Rimu sodeloval z italijanskimi in mednarodnimi gledališkimi ansambli. V Sloveniji je med raznimi šolskimi produkcijami naletel na zanimivo priložnost, da je ustvaril kostumografijo za film Prespana pomlad v režiji Dominika Menceja, ki je dobil pet nagrad vesna na Slovenskem filmskem festivalu in dve na 21. MedFilm festivalu v Rimu. Prejel je tudi študijsko Prešernovo nagrado za kostumografijo pri projektu treh akademij za opero Orfej. Sodeloval je z mnogimi slovenskimi gledališči in najnovejši podvig v koprodukciji v režiji Jake Ivanca je priložnost za spoznavanje njegovega pogleda na umetnost kostumografije.

Obleka naredi človeka v resničnem življenju in osebo v gledališču. Iz kostuma razumemo veliko nepovedanega. Lahko trdimo, da kostumograf soustvarja skupaj z režiserjem veliko več kot podobo, saj posreduje vsebine, koncept uprizoritve, podtekst besedila in igre. Kako doživljate vlogo kostumografa znotraj dramske produkcije?

“Čutim dolžnost in odgovornost, da vlogo kostumografa pri predstavi izpeljem čim bolje. Kar pomeni, da skušam ustvarjati kostume, ki postanejo sredstvo za boljše razumevanje celotne predstave. Zame je gledalec vedno na prvem mestu.”

Kdaj in zakaj ste se odločili za ta poklic?

“V osnovni šoli sem dobro risal. Rad sem imel tudi zgodovino. Na srednji šoli sem pristal na modnem oblikovanju, ker sem raje kot stole risal ljudi ... V določenem trenutku mi je nekdo namignil, da bi se lahko naučil šivati. To se mi je zdelo res unikatno. V prvem letniku smo imeli zgodovino oblačenja: za vsako obdobje smo narisali moško in žensko oblačilo. Ogledali smo si tudi predstavo v ljubljanski Drami, ki me je zadela naravnost v srce: Četrta sestra Janusza Glowackega. Takrat je kocka padla.”

Po zaključenem programu za modnega oblikovalca na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in pred magistrskim študijem na AGRFT-ju ste študij nadaljevali v Rimu. Zakaj ste se odločili za Italijo?

“Pri nas ni dodiplomskega študija. Zato sem iskal možnosti v tujini. V ožji izbor sta prišla Beograd in Rim. Pomislil sem, da bi se v Rimu lahko naučil italijanščine, hkrati me je navduševala misel na odmevne kostumografske projekte, ki so v preteklosti nastali ravno v rimskih delavnicah. Poleg tega, da so v Italiji mojstri oblačenja še danes. Imel sem tudi srečo, da sta mi starša, Alenka in Cveto, stala ob strani in da sta tudi finančno omogočila moj načrt.”

Na začetku kariere ste bili asistent priznanih kostumografov, kot so na primer Leo Kulaš, Alan Hranitelj, Ana Savić Gecan, Jelena Proković. Katerega nauka se najraje ali najbolj hvaležno spominjate?

“Da hitro ni nikoli dobro. Je pa še veliko podnaslovov, ki sodijo zraven ...”

Katera je vaša najljubša faza v procesu dela? Ustvarjanje osnutkov? Realizacija kostumov? Dokončana predstava?

“Vse faze so mi ljube - ko so končane. Mogoče pa bi med temi izbral dokončano predstavo, ko imam pred seboj celoto.”

Kostumski osnutek za vlogo Ptičarja/ Tereja v predstavi Ptičja farma

Kakšno vlogo odigrajo postava, značaj, mogoče tudi odnos do igralca, ki bo oblekel določen kostum?

“Kot v življenju. Kot ljudje na cesti. Nekdo je dobro videti v nečem, drugi pa ne. Bistveno vprašanje je, kaj je pomembno za sporočilo, ki ga hočeš posredovati gledalcu.”

Delali ste tudi v filmskem okolju. Katere so glavne razlike oziroma prioritete kostumografa v odnosu do predstave, ki jo gledalec opazuje iz dvorane ali skozi ekran?

“V detajlih se zelo razlikuje. V gledališču vidiš celoto, najpogosteje od daleč, na ekranu pa od blizu in pretežno samo dele oblačila, včasih celó teksturo tekstila. Meni so gledališki kostumi bolj zanimivi, ker imajo več možnosti oblikovanja. Pri filmu gre največkrat za izbor sodobnih oblačil.”

Včasih je delo kostumografa nevidno, skrito v niansah vsakdanjih podob. Predstave, kot je Ptičja farma, pa mu dajejo možnost, da pride do izraza s svojo domišljijo, estetskim čutom in znanjem. Kako so nastale zamisli za te kostume in kaj je bil glavni vir navdiha?

“Najprej besedilo Jere Ivanc po Aristofanu, potem režiserjeva ideja in napotki. Vsak igralec naj bi imel po štiri kostume, iz različnih svetov: bar v 70-ih, ptiči, bogovi iz antike, predstavniki različnih poklicev. Upošteval sem tudi zahtevo po hitrem preoblačenju; zaradi tega naj bi igralci nanašali obleke kar eno čez drugo. Skratka, velik kostumski zalogaj. Pa perje: kje ga dobiti, je bilo veliko vprašanje. Kaj pa je nastalo, boste videli.”

V Slovenskem stalnem gledališču ste pred leti prvič samostojno podpisali kostume dramske predstave, vodvila Ne sprehajaj se no vendar čisto naga Georgesa Feydeauja v režiji Alena Jelena. Kako se spominjate tistega “debija”?

“Prve ljubezni ne pozabiš nikoli in tako je tudi s prvo predstavo. Takrat sem bil srečen, da mi je uspelo storiti korak naprej v svojemu poklicu. Malo pred tem sem namreč poslal veliko prošenj, na katere nisem dobil nobenega odgovora. Po tisti prvi izkušnji sem v tržaškem gledališču ustvaril kostume še za Amfitriona v režiji Renate Vidič in zdaj za Ptičjo farmo. Pri vseh treh omenjenih predstavah mi je bila v veliko pomoč šivilja in garderoberka SSG Silva Gregorčič, s katero sem prijetno ustvarjal v fenomenalnem delovnem prostoru. Trst je mesto, kjer najdem drugačne stvari, ki me spominjajo na leta študija v Rimu, kar je tudi dodaten razlog, da se tako veselim vsakič, ko se vrnem v to gledališče.”

Vsak kostumograf ima seveda svoje najljubše področje: muzikal, cirkus, stilna (vedno bolj redka) ali sodobna postavitev, zgodovinsko filološki ali domišljijski pristop. Nekateri so ne glede na zvrst prepoznavni po kreativni uporabi določenih materialov. Kakšen je “vaš” svet?

“Najbolj se veselim domišljijskega sveta, vendar rad delam na kateremkoli področju. Dober kostumograf mora biti prilagodljiv in mora biti sposoben uporabljati svoje znanje za najrazličnejše predstave in zahteve. Tako kot moj vzornik in mentor, ki me je kot prvi vzel pod svoje okrilje: Leo Kulaš. On naredi kostume iz odpisanih oblačil ali pa jih ustvari iz novega tekstila, lahko poustvari renesanso ali pričara fantazijski svet.”


Najbolj brano