Poklicali smo delovno silo, prišli so ljudje

Pred dvema letoma opravljena raziskava za Zavod RS za zaposlovanje je na področju potreb kovinarske industrije pokazala na akutno pomanjkanje strugarjev, ključavničarjev, varilcev in drugih sorodnih kadrov. Pomanjkanje delavcev je tako pereče, da so nekateri delodajalci stopili v neposreden stik z zavodi za zaposlovanje v BiH, Srbiji in drugih državah, ki so predstavljale tradicionalni bazen delovne sile za Slovenijo. Poskusi uvoza prepotrebne delovne sile na področju kovinarske industrije so bili neuspešni. Ustrezno kvalificirani delavci raje odidejo v Avstrijo, Nemčijo, Švico, kjer jih pričakajo boljši delovni pogoji in višje plače.

Pred tedni so iz Luke Koper sporočili, da bi nemudoma zaposlili vsaj 120 delavcev za pretovor avtomobilov, ki pa jih ni. Predstavnik kadrovske službe situacijo opisuje kot “katastrofalno”. Zaradi zaostankov pri pretovoru, kot posledici pomanjkanja delovne sile, pa so obupani tudi predstavniki ladjarjev, ki se bojijo prekinitev pogodb.

Priseljenci, ki pridejo zaradi dela, so v iskanju življenjskih priložnosti ali iskanju zatočišča in varnosti predvsem in najprej ljudje. Ljudje, ki se odselijo, ker so v to največkrat primorani, ljudje, ki želijo v novi domovini pognati korenine, delati, živeti, ljubiti in vzgajati otroke. Nenazadnje smo vsi mi priseljenci.

Pandemično in post-pandemično obdobje je dokončno razgalilo kronično in akutno pomanjkanje zdravstvenega osebja na vsej vertikali - od medicinskih sester do visoko specializiranih zdravnikov. Številni zdravstveni in negovalni delavci, šolani in usposobljeni v okviru slovenskega izobraževalnega sistema, se raje vozijo prek meja in so dnevni ekonomski migranti, ki si služijo kruh v Italiji in Avstriji. Mnoge medicinske sestre odhajajo v Veliko Britanijo, naši zdravniki se zaposlujejo po vsem svetu. Gradbeni sektor v Sloveniji je povsem odvisen od priseljeniške delovne sile. Med mladimi v Sloveniji je zanimanje za ta poklic nično.

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so, za potrebe razvijajočih se tovarn in industrije, na Primorsko z avtobusi vozili delovno silo z območij nekdanje Jugoslavije. Lokalna delovna sila ni uspela zadostiti potrebam hitro razvijajočih se tovarn, kot so bile Luka, Tomos, Cimos, Lama in druge. Tudi v Nemčiji in Avstriji so v povojnem obdobju za potrebe hitro razvijajočega se gospodarstva uvedli politiko “gostujočega delavca” in organiziral se je uvoz delovne sile iz Turčije, Jugoslavije in drugod. Za visoko opevanim nemškim gospodarskim uspehom stoji množično stoletno priseljevanje tujih delavcev.

Nova Zelandija in Avstralija, državi na drugi polobli, vabita in nemudoma zaposlita točno določene profile delovne sile. Pri izvajanju ekonomske migracijske politike sta državi zelo proaktivni, saj se zavedata, kako poguben za gospodarstvo in celoten družbeni ustroj je lahko primanjkljaj ustreznega kadra na različnih področjih. Najelitnejše univerze v ZDA uspešnim diplomantom iz celega sveta priskrbijo štipendije in najboljše študijske pogoje za podiplomski študij v upanju in želji, da bodo študijski migranti po zaključenem študiju v državi tudi ostali. To se pogosto tudi zgodi.

Dejstvo je, da Slovenija, tako kot večina Evropskih držav, potrebuje uvoz tujih delavcev. Trenutnih in bodočih potreb gospodarstva in širše družbene infrastrukture ne bo mogoče zapolniti zgolj z bazenom domačih delavcev, zaradi nizke natalitete in manjšanja števila aktivnega prebivalstva je resno ogrožena tudi pokojninska blagajna. Obenem je uradna politika Slovenije priseljevanju izjemno nenaklonjena. V političnem imaginariju so priseljenci prevladujoče videni kot tisti, ki izkoriščajo “dobroto”, socialni sistem in blaginjo slovenske države. Kot socialni in ekonomski zajedavci torej, ki odžirajo delovna mesta Slovencev in Slovenk. Petnajstletna dijakinja, priseljenka, mi je med raziskavo v pogovoru navrgla, da je šele ob prihodu v Slovenijo izvedela, da je njena družina lahko obenem “socialni problem, ki živi na račun slovenske države, istočasno pa člani taiste družine odžirajo delovna mesta slovenskim državljanom”.

Mnoge bi najbrž presenetilo dejstvo, da Slovenija (že dolgo) ni več obljubljena dežela. Tudi priseljenci iz Afganistana, Sirije, Eritreje in drugi, ki po Balkanski poti zaidejo v Slovenijo, želijo Slovenijo čim prej zapustiti. Večina do zajetja policije na prehodu slovensko-hrvaške meje za Slovenijo sploh ni vedela. Slovenija je politično premalo prepoznana in gospodarsko premalo zanimiva, da bi na našem ozemlju zaprosili za azil. Večina jih želi Slovenijo čimprej zapusti in oditi v države na sever in zahod, tiste države, ki jih dojemajo kot ekonomsko obetavnejše. Peščica, ki pa v Sloveniji vendarle za azil zaprosi, je podvržena dolgotrajnim birokratskim postopkom, neprimernim namestitvam in - glede na mednarodno pravo - najpogosteje neprimernim obravnavam. Na koncu večini prosilcev azil zavrnejo.

Kako drugačni so lahko pogledi na priseljence, priča nedavni pogovor, ki sem ga imela s priletno gospo ob vračanju s službene poti iz Palerma. Gospo sem med letom vprašala, kaj meni o množici priseljencev iz Afrike, Arabskega polotoka in drugih delov Azije, ki so svoj dom in delo našli v Palermu. Gospa mi je prostodušno odgovorila, da oni (Sicilijanci) nimajo težav z migranti, temveč z lokalno mafijo. Priseljenci, je dodala, delajo in si ne želijo težav. Tudi naslov tega zapisa, ki sem si ga izposodila pri pisatelju in dramatiku Maxu Frischu, izpostavlja, da so priseljenci, ki pridejo zaradi dela, v iskanju življenjskih priložnosti ali iskanju zatočišča in varnosti predvsem in najprej ljudje. Ljudje, ki se odselijo, ker so v to največkrat primorani, ljudje, ki želijo v novi domovini pognati korenine, delati, živeti, ljubiti in vzgajati otroke. Nenazadnje smo vsi mi priseljenci, vprašanje je zgolj, kako daleč nazaj po družinskem deblu moramo splezati, da ugotovimo, od kod so se priselili naši predniki, da smo danes tukaj, kjer smo - doma.


Preberite še


Najbolj brano