Še dva tedna

V zvezi z naslednjima dvema tednoma, ki nas ločita od tokratnih državnozborskih volitev, mi pride na misel tista znana izjava Alberta Einsteina v zvezi z relativnostjo časa.

Gotovo ste jo že slišali. Gre nekako tako, da se ob prijetnem druženju človeku dve uri zdita kot dve minuti, obratno pa se človeku, ki sedi na vroči peči, dve minuti zdita kot dve uri. Kako dolga se na vroči peči (beri pod tokratno Janezovo vlado) zdita šele dva tedna!

Stroka je nevarna. Kaj lahko se zgodi, da ne deli tvojega mnenja. Tako kot javnost. In Janezu in njegovi kombrikoli se to redno dogaja. In tako se obdaja s svojimi “strokovnjaki” ter ustanavlja svoje inštitute, univerze, muzeje, časopise, televizije, veteranske organizacije, sindikate in celo javnomnenjske agencije.

Morda se bo komu zdela primerjava neprimerna ali celo pretirana, a kaj, ko ne mine dan, da ne bi Janez in njegovi fantje in dekleta razgrajevali državo, napadali zdravo pamet in skrbeli, da bo tiste, ki bodo prišli za njimi na Gregorčičevo in Šubičevo, še dolgo bolela glava. Malo zaradi spreminjanja zakonodaje, ki je bilo praviloma nedomišljeno, škodljivo in v nasprotju s stroko, socialnimi partnerji in še kom, precej pa tudi zaradi “svojih kadrov”, ki so se po javni upravi, državnih podjetjih, javni televiziji in še kje zadnji dve leti razširili s kovidno hitrostjo.

Seveda se je vse to zgodilo zahvaljujoč nesebični pomoči parlamentarnih kolaborantk in kolaborantov, med katerimi je pomembno vlogo odigralo tudi naše, primorske gore listje. Konkretno, moderno, upokojeno in dvojezično. Vsi si menda želijo tudi v naslednjem mandatu nadaljevati svojo oportunistično parlamentarno pot. Eni na obali, naše dežele Branko pa bo poslanski sedež napadel iz varnega zavetja bukovih gozdov Kočevskega roga. No, vsak je svoje sreče kovač in svojih besed jedec, moram pa reči, da me res zanima, kako bodo ti kljukci šli skozi, in ali ne bo morda račun za opravljeno umazano delo, ki jim ga bodo izstavile volivke in volivci, vendarle previsok.

Račun za nespoštovanje in izigravanje zakonodaje, račun za onemogočanje nevladnih organizacij, ignoriranje javnosti, sindikatov, socialnega dialoga, račun za demontažo Slovenske tiskovne agencije in javne radiotelevizije, za ogrožanje delovanja radia Študent, račun za pohabljanje kulturnega ustvarjanja, za sprejemanje okolju in naravi škodljivih odločitev ... Seznam je dolg in se bo v zadnjih dveh tednih nedvomno še podaljšal. Nesreča namreč ne počiva. Janez se je nedavno šel s hrvaškim Andrejem menit, kako in kaj z ribolovom na morju, in spet je prišlo na plano skrajno škodljivo dogovarjanje o možnosti, da bi hrvaški ribiči lovili v slovenskem morju. In češnja na torti - hrvaške ribiče bi nadzirali hrvaški ribiški inšpektorji.

Si kar mislim, koliko jih imajo v tem delu Jadrana, in si tudi mislim, kako zelo natančni bi bili pri tisti milji in pol. Sicer pa hrvaški ribiči v Piranskem zalivu že lovijo. In to s kočami in celo z ramponi ali strgačami, ribolovnim sredstvom, ki je v slovenskem morju prepovedano. Gre za izjemno škodljivo in neselektivno ribolovno orodje, ki z morskega dna pobere vse živo ter uniči tudi vse strukture, ki se na morskem dnu nahajajo. Učinek in posledice so približno taki, kot bi na travniku z buldožerjem nabiral regrat. No, tega seveda ne Janez in ne Anže, minister za zunanje zablode in ribarjenje v kalnem, ne vesta, pa tudi briga ju ne prav dosti. Da bi morda vprašala stroko na ministrstvu za kmetijstvo ali na zavodu za ribištvo pa jima tako in tako ne pade na kraj pameti.

Stroka je nevarna. Kaj lahko se zgodi, da ne deli tvojega mnenja. Tako kot javnost. In Janezu in njegovi kombrikoli se to redno dogaja. In tako se obdaja s svojimi “strokovnjaki” ter ustanavlja svoje inštitute, univerze, muzeje, časopise, televizije, veteranske organizacije, sindikate in celo javnomnenjske agencije. Morda v naslednjih dveh tednih ustanovi še svoj urad za makroekonomsko politiko. Kaže namreč, da najnovejši gospodarski napovedi Umarja Janezova vlada ne verjame. Kaj lahko, da se napoved rasti ne sklada z vladno samohvalo o tem, da je dežela na zahojsani strani Alp v izjemni gospodarski in oh in sploh kondiciji. Tako kot se zadnje leto in pol covida nekako ni skladalo s slavnostnim preletom letal, s katerim smo zaznamovali zmago nad virusom. “Kako malo so vedeli!” bi rekel Kurt Vonnegut mlajši.

In če smo že pri vedenju. Vas zanima karkoli v zvezi z bobri? Vprašajte Andreja, ne tistega hrvaškega, s katerim se Janez pogovarja o ribolovu, pač pa našega Andreja, ministra za okolje, davčno optimizacijo, bobre in bob ob steno. V nasprotju s slovenskimi in hrvaškimi strokovnjaki, ki so pripravili projekt na temo življenja z bobrom, mokrišči in podnebnimi spremembami ter ga prijavili na razpis finančnega mehanizma Evropske komisije, namenjenega financiranju okoljskih in podnebnih ukrepov, in v nasprotju z Evropsko komisijo, ki je projekt odobrila, minister sofinanciranja ne namerava podpisati. In to kljub zagotovilu ministrstva, da bo sofinanciralo vse projekte, ki jih bo odobrila Evropska komisija, in kasnejšem obvestilu, da je denar za sofinanciranje zagotovljen.

Toliko o upoštevanju stroke, sodelavk in sodelavcev na ministrstvu za okolje in prostor in skrbi za integriteto državne uprave. “Ministrstvo, to sem jaz!” bi lahko rekli z Ludvikom XIV., ki oblasti ni delil z nikomer. Andrej seveda ni edina žrtev Ludvikovega sindroma. Ta je kar precej razširjen med Janezovimi fanti in dekleti. “Vojska sem jaz,” pravi Matej, “Policija sem jaz,” pravi Aleš, “Infrastruktura sem jaz,” pravi Jernej, “Kultura sem jaz,” pravi Vasko, če naštejemo samo najbolj očitne primere pomanjkanja samorefleksije. O tem, kdo je že trideset let prepričan, da je on država, pa itak nima smisla izgubljati besed. No, naslednja dva tedna se bosta najbrž zdela kot dve leti, a bosta minila. In takrat bo čas, da skupaj, odločno in brez kančka dvoma povemo, da smo država ljudje, ohranjena narava in zdravo okolje, tudi tisto na družbenih omrežjih.


Preberite še


Najbolj brano