Draga neučinkovitost plačnih sistemov
S plačami je križ. Z nezadovoljstvom se nanj najbolj glasno pribijajo šolniki, po malem pa vsi zaposleni v javnem sektorju. A je križ večji v gospodarstvu. Čeprav sta, ali bi vsaj morala biti, povezana, sta na ločenih tirnicah. Plače, ki so se lani hitro vzpenjale v obeh, so po levi prehitevale v javnih službah. To ni logično. A brez sistema plač, čeprav načetega, bi nevzdržna zmeda povozila vso logiko.
Gospodarstvo od leta 2005 nima splošne kolektivne pogodbe. Zato plače marsikje, v odsotnosti panožnih pogodb, kroji minimum iz zakona o delovnih razmerjih. Ker je nesposobnost za trialog socialnih partnerjev popolna. V javnem sektorju je le še toliko živ, kolikor glasno manjkajoči zdravniki, medicinske sestre, šolniki ... lahko državi pretijo z zdrsom življenja državljanov pod dostojnost. Če pogajanj v gospodarstvu sploh ni, v javnem sektorju torej potekajo v ograjenih vrtičkih. Ker je sodelovanje v tej državi že dolgo na dopustu, je s plačami velik križ.
Ne čudi, da smo ob lanskih rekordnih rasteh v gospodarstvu, beležili tudi rekordno plačno uravnilovko. V obeh sektorjih je prvič kar 65 odstotkov zaposlenih mesečno zaslužilo manj od povprečne 1969 evrov visoke bruto (1270 evrov neto) plače. Za zdravje države je preveč nagnetenih pod povprečjem. V gospodarstvu več kot v negospodarstvu, kar pomeni, da so v prvem hitreje rasle najvišje plače.
V javnem sektorju je socialni dialog le še toliko živ, kolikor glasno manjkajoči zdravniki, medicinske sestre, šolniki ... lahko državi pretijo z zdrsom življenja državljanov pod dostojnost.
Te je vlada z zakonom o dohodnini nekoliko izdatneje razbremenila, da bodo lahko trošili tam, kjer to običajno počnejo. Izven Slovenije. Povprečno plačanim je navrgla 23 letnih evrov, da bodo ob razbremenjenem gospodarstvu lahko več trošili doma, poganjali produktivnost in polnili proračun.
Pravljica se izteka. Do srečnega konca jo lahko privedejo le osveščeni, dobro plačani gospodarstveniki z boljšo plačno motivacijo svojih delavcev, zlasti najboljših med njimi. Sočasno bi morali prav ti gospodarstveniki prevzeti vodenje države, ki je po 20 letih neučinkovitosti politikov utrujena. Čast Janezu Drnovšku, ki je za njene vajeti poprijel iz bančništva, medtem ko se bančnik Andrej Bajuk v sedmih mesecih vladanja ni imel časa izkazati.
Pametnega prevzema še dolgo ne bomo videli. Vodenje še tako zapletenega podjetja je lažje, kot je vodenje razdeljene, nezadovoljne, avtokratske Slovenije. Plačilo za vodenje v podjetjih je pet, deset ali večkrat višje. Pravzaprav o plačah uspešnih in neuspešnih direktorjev družb po varovanih osebnih pogodbah ne vemo nič. Malo vemo o plačah v gospodarstvu nasploh. Poznamo povprečje in višino 736 evrov zagotovljene minimalne plače. Število izplačil slednjih je že tretje leto neznanka.
Znano pa je, da je plača direktorja ene najbolj uspešnih in velikih družb - Krke - Jožeta Colariča, leta 2020 skupaj z dodatki za uspešnost znašala 461.000 čistih evrov. Navajamo ga, ker ga je ena od političnih strank omenjala kot možnega prvaka vlade. Za petnajstkrat nižjo plačo??? Ob bok bi denimo vzel Roberta Goloba (ali pa obratno Golob Colariča) in še nekaj deset podobno uspešnih poslovnežev, saj ena, dve, niti tri lastovke, še nikoli niso prinesle pomladi.
Sistem plač v javnem sektorju javnosti razkriva plače za vseh 180.000 in nekaj več v njem zaposlenih. Najbolje plačani predsedniki državne oblasti na 3200 neto plače dobivajo še dodatek za delovno dobo. Samo predsednik republikeBorut Pahor je pred leti javno razkril, da se s tremi evrskimi tisočaki težko prerine skozi mesec. Ali sta mu Janez nekje z dna plačilnega “seznama” s 750 mesečnimi evri ali morda Vanja, ki za 800 evrov vzgaja bodoče državnike, čistilce in vse vmes, pomagala sestaviti načrt, kako tri tisočake obrniti v pravcato bogastvo, ni znano.
Znano, a nepriznano je, da imata javni plačni sistem in plačna uravnilovka v gospodarstvu, svojo svetlo plat: dvig minimalnih plač. Nekoliko bolje plačani čarodeji preživetja so motivirano poganjali gospodarsko rast. Medtem so njihovi menedžerji tožili, da bo odplavilo na desettisoče delovnih mest zato, da sedaj z lučmi pri belem dnevu iščejo vsemogoče delavce.
Prihajajo težja leta. Draginji in negotovosti bo sledilo zatiskanje pasov. Edino, kar ne bo stalo nič (razen plačanega časa), bodo besede. Pogajanja za bolj motivacijsko nagrajevanje v gospodarstvu. Odplavilo bo številne družbe s prenizko dodano vrednostjo in ljudje bodo izgubljali delo. Zato, da bodo uspešnejše družbe laže našle delavce, napredovale in poganjale Slovenijo vsaj proti povprečju evropskih ekonomsko plačnih kazalcev.
Prihaja čas za pogajanja za bolj spodbudna plačna razmerja v javnem sektorju in za ohranitev enotnega plačnega sistema sploh. Da bo zanj denarja dovolj, bo iz besed v resničnost nujno spraviti večno neuresničene reforme. Debirokratizacijo za uvod!