Dan za zgodovino - podpis pogodbe za Narodni dom

Fundacija Narodni dom je od včeraj, ko sta njen predsednik Rado Race in rektor Univerze v Trstu Roberto Di Lenarda na tržaški prefekturi ob prisotnosti italijanskega predsednika republike Sergia Mattarelle podpisala pogodbi, lastnica palače v Ulici Filzi. Do vrnitve Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji je prišlo 102 leti po njegovem požigu, ki se je zgodil 13. julija 1920.

TRST > Predsednika Sergia Mattarello so na Velikem trgu pričakali tržaški župan Roberto Dipiazza, predsednik deželne vlade Massimiliano Fedriga in tržaški prefekt Annunziato Vardè: zatem so se skupaj odpravili v vladno palačo.

Slovesnost je bila kratka, brez vsakega dvoma pa je to trenutek, ki bo ostal zapisan v zgodovino Slovencev v Italiji in mesta Trst. Race in Di Lenarda sta pred notarjem Damjanom Hledetom podpisala dve pogodbi: poleg tiste o brezplačnem prenosu lastništva stavbe na fundacijo sta s podpisom zapečatila še desetletno pogodbo o nadaljnjem “sobivanju” v Narodnem domu.

Roberto Di Lenarda

rektor Univerze v Trstu

“Z zadoščenjem lahko rečemo, da nam je po dogodkih 13. julija 2020, ki smo jih ponosno in počaščeno spremljali, uspelo v miru in spokojnosti doseči zgodovinski rezultat.”

Univerza bo namreč, kot znano, brezplačno ostala uporabnica Narodnega doma, v njegovem pritličju pa ostajajo prostori, ki jih bo še naprej uporabljala Narodna in študijska knjižnica, pa tudi prostori za sedež same fundacije. Priči sta bili predsednica Narodne in študijske knjižnice Marisa Skerk in Lorenza Rega, direktorica oddelka za prevajalstvo in tolmačenje tržaške univerze, ki od leta 1996 deluje v Narodnem domu, zapustil pa ga bo, ko se bo sklenila prenova stavbe Gregoretti 2 v svetoivanskem parku.

Signal za preseganje starih konfliktov

“Vrnitev Narodnega doma predstavlja pomemben signal za preseganje starih konfliktov, ki so bili značilni za to obmejno mesto, a tudi jasno vodilo za prihodnost,” je včeraj na slovesnosti dejal Rado Race in se zahvalil predsedniku Mattarelli za njegovo prisotnost, pa tudi vsem ostalim organom in ustanovam, vpletenim v postopek vračanja Fabianijeve palače. Za predsednika fundacije vrnitev Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji predstavlja začetek nove faze utrjevanja sobivanja in medsebojnega spoštovanja. “V stavbo v Ulici Filzi se bodo vrnile skoraj vse najpomembnejše organizacije manjšine: gospodarske, kulturne, športne in medijske,” je naznanil in ob tem dodal, da bi ostala ta zgodovinska priložnost neizkoriščena, če k sodelovanju ne bi povabili italijanskih someščanov ter drugih etničnih in verskih skupin, ki so zgodovinsko prisotne v Trstu. “Narodni dom naj postane center večkulturnega in večetničnega sobivanja, bijoče srce kozmopolitskega Trsta,” si je zaželel Race. Zadnjo misel pa je namenil mlajšim generacijam - vrnitev Narodnega doma v slovenske roke je naložba v prihodnost, da bi mladi lahko odraščali brez nacionalnih ali etničnih pogojevanj, “v najbolj pristnem evropskem duhu”.

Rado Race

predsednik Fundacije Narodni dom

“Narodni dom naj postane center večkulturnega in večetničnega sobivanja, bijoče srce kozmopolitskega Trsta.”

“Ni bilo lahko in ni bilo neboleče”

O postopku vračanja “nekdanjega Narodnega doma” je govoril tudi rektor Di Lenarda. “Ni bilo lahko, ni bilo linearno in niti neboleče,” je priznal. Ko se je leta 2019 prvič sestal s predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, da bi se soočili s temo vračanja Narodnega doma, je z njihove strani “začutil razumljivo in zaskrbljeno nezaupanje: preveč let je namreč minilo, ne da bi se ta postopek premaknil”. A se je po poltretjem letu, tudi ob ključni podpori predsednika Sergia Mattarelle, vendarle srečno razpletlo.

Di Lenarda se je zahvalil tudi univerzitetnim sodelavcem, zlasti tistim, ki delujejo v Narodnem domu. “Pokazali so razpoložljivost in daljnovidnost, saj bi tovrstno odločitev lahko vzeli tudi kot nekakšno izgubo za svojo identiteto, a so raje sodelovali in dodali svoj doprinos, da bi lahko vsi skupaj dosegli ta cilj,” je dejal. “Z zadoščenjem lahko rečemo, da nam je po dogodkih 13. julija 2020, ki smo jih ponosno in počaščeno spremljali, uspelo v miru in spokojnosti doseči zgodovinski rezultat. Nanj moramo biti ponosni, saj odpira vrata prihodnosti miru in složnosti.” Ob koncu je rektor še zaželel, da bi bil “pogled vseh nas odslej vedno pozitiven in usmerjen v prihodnost, ne pa obtožujoč in obrnjen v preteklost”.

---