“Umetnosti ni treba nič drugega, kot da obstaja”

Tijana Grumić (1993) je srbska dramaturginja in dramatičarka. Že med študijem je sodelovala z različnimi srbskimi gledališči ter na gledaliških festivalih doma in v tujini. Doslej je napisala več kot 20 izvirnih dramskih besedil in dramatizacij, ki so bili uprizorjeni v različnih srbskih gledališčih. V SNG Nova Gorica bo njeno besedilo Najusamljeniji kit na svetu zaživelo z naslovom 52 hertzov.

Tijana Grumić Foto: osebni arhiv
Tijana Grumić Foto: osebni arhiv
Že na gimnaziji ste napisali prvi dramski tekst, ki ga je dramski oddelek tudi uprizoril. Je bil to tisti prelomni trenutek, ko ste se odločili, da bosta gledališče in literatura vaša življenjska spremljevalca ali ste to vedeli že prej?

“Preden sem postala članica dramskega oddelka na gimnaziji, me pisanje in gledališče sploh nista zanimala. Še več, prva stvar, ki sem jo kdaj koli napisala, je bilo dramsko besedilo za šolsko predstavo. Zgodilo se je tako rekoč iz 'nuje'. Ker se dolgo nismo mogli odločiti, kakšno predstavo bomo pripravili v tistem šolskem letu, sem se ponudila, da kar jaz napišem besedilo, saj sem mislila, da to ni preveč težko. Seveda se je izkazalo, da pisanje drame sploh ni tako preprosto, kot sem si predstavljala, po drugi strani pa je bil zame ta proces zelo vznemirljiv, zato sem se odločila, da se ob tem poskušam čim bolj zabavati. Tako sta pisanje in gledališče prišla v moje življenje povsem spontano in sčasoma postala moja najpomembnejša dejavnost.”

Kaj vam je v gledališču najbližje? Kaj najraje gledate?

“Rada gledam predstave, ki se me čustveno dotaknejo ne glede na temo, slog ali žanr. Lahko je klasika, lahko je nekaj modernega, eksperimentalnega, povsem novega. Všeč mi je, ko vidim predstavo, zaradi katere si tudi jaz želim narediti nekaj dobrega. Ko je ustvarjalcem do nečesa mar, se to v gledališču vedno vidi in čuti - in takšno gledališče me zanima.”

“Všeč mi je, ko vidim predstavo, zaradi katere si tudi jaz želim narediti nekaj dobrega. Ko je ustvarjalcem do nečesa mar, se to v gledališču vedno vidi in čuti - in takšno gledališče me zanima.”

Tijana Grumić

dramatičarka

Sodite v mlajšo generacijo srbske dramatike, tako imenovano novo generacijo. Napisali ste že enajst avtorskih tekstov in več kot deset dramatizacij. Vsa vaša avtorska dela so različna srbska gledališča tudi uprizorila. Takšnega uspeha danes ne požanje prav veliko mladih dramatičark in dramatikov ...

“Ko sem začela s študijem dramaturgije, se je zdelo, kot da ni veliko možnosti, da se bom po fakulteti dejansko ukvarjala s pisanjem dramatike in od tega živela. Razmere v srbskih gledališčih so bile takšne, da so večinoma uprizarjali igre že uveljavljenih domačih pisateljev, domačih in tujih klasikov, sodobnih dramskih besedil pa ne prav pogosto. Ampak, kot da se je ta klima v nekem trenutku spremenila ... In tako se je zgodilo, da so še moji teksti prišli na odre srbskih gledališč. K temu sta največ pripomogla dva srbska natečaja za izvirna dramska besedila: natečaj Sterijinega pozorja in regijski natečaj sklada Heartefact, na katerih so se nekatera moja besedila uvrstila v ožji izbor. Mislim, da so uspehi na teh tekmovanjih vplivali na prepoznavnost mojih besedil in mene kot dramatičarke. Toda dejstvo, da imam za seboj že enajst avtorskih besedil, stara pa sem šele 28 let, veliko pove o zahtevah 'trga', torej o imperativu hiperprodukcije, ki se mladim avtorjem vsiljuje kot nuja in edina možnost preživetja na kulturni sceni. Tudi ko neko novo besedilo doživi krstno izvedbo, se le redko zgodi, da ga kasneje ponovno uprizorijo. Poleg tega prekarnost, v katerem se znajdejo mladi gledališki avtorji, tudi dramatiki, ohranja vzorec nenehne produkcije novega materiala, namesto da bi to negotovost odpravljal. Vsekakor sem vesela, da moja besedila prepoznajo tako institucije kot režiserji in konec koncev tudi občinstvo, ki je močno prispevalo k temu, da je moje delo opaženo, a menim, da to na žalost ni pravilo, ampak zgolj izjema in splet okoliščin. Želim si, da bi v Srbiji začeli razmišljati o nekaterih sistemskih spremembah, ki bi pripomogle h krepitvi sodobne dramatike, se pravi mladih dramatičark in dramatikov.”

V poklicno gledališče ste vstopili že med študijem in v njem hitro pustili svoj pečat. Kako ste se kot zelo mlada dramaturginja in dramatičarka znašli v tem svetu?

“Čeprav verjamem, da je izobrazba študentov dramaturgije na Fakulteti dramskih umetnosti (FDU) v Beogradu zelo dobra, menim, da se marsičesa lahko naučiš le s praktičnimi izkušnjami v samem gledališču. V tem smislu sem imela srečo, da sem že v času študija začela delati na projektih v poklicnih gledališčih kot dramaturginja in kot dramatičarka. Moja prva izkušnja s poklicnim gledališčem je bila z mladinskim gledališčem DADOV v Beogradu. DADOV je bil priložnost za številne študente FDU, da prvič naredijo projekte, ki niso povezani s fakultetnimi obveznostmi. Čeprav smo bili zelo mladi, so nas v gledališču obravnavali kot profesionalce, kar je vplivalo na to, da smo svojo nalogo vzeli resno in jo opravili profesionalno. Toda biti mlada in hkrati biti ženska, prinaša svoje izzive v vsaki službi, tudi v gledališču. Rekla bi, da je največji izziv za mlade, ki šele vstopajo v ta posel, to, da sploh dobijo priložnost in so za svoje delo pošteno plačani. Mladi so pogosto pod pritiskom in sprejemajo zaskrbljujoče delovne pogoje, samo da lahko delajo in da je njihovo delo opaženo. Dodaten pritisk ustvarja občutek, da ni prostora za napake. Jaz sem v poklicnem gledališču aktivna že kar nekaj let in se še zmeraj srečujem s številnimi ovirami, s katerimi sem se spopadala, ko sem šele začela delati v gledališču, zato verjamem, da začetnikom tudi danes vsekakor ni lahko.”

“Zdi se mi, da je morje hrepenenje v najširšem pomenu besede. Hrepenenje po svobodi, sreči, toplini, ljubezni. V veliko mojih tekstih je tam kot končni cilj potovanja - resničnega ali notranjega, metaforičnega. Morje je prostor svobode.”

Ste prejemnica številnih literarnih in gledaliških nagrad, prvo ste prejeli že med študijem. Kaj vam pomenijo nagrade?

“Nagrade so zagotovo spodbuda za nadaljnje delo in tudi potrditev, da je to, kar delam, dragoceno. Nagrada je na nek način tudi odgovornost, da še naprej delam kakovostno in upravičim zaupanje. Poleg tega, da te kot avtorico ali avtorja umestijo na kulturno sceno, prinašajo nagrade tvojemu delu vidnost in s tem potencialno priložnost, da ga prepoznajo tudi druge institucije. Ko sem recimo prejela nagrado Borislav Mihajlović Mihiz za dramsko ustvarjanje, je to pomenilo tudi natis knjige dramskih tekstov, kar je za mladega dramatika izjemno pomembno. Lepo je, ko te nekdo vpraša, kje lahko prebere tvoje drame, ti pa ga lahko usmeriš k svoji knjigi. Navsezadnje, številne nagrade poleg vidnosti in prepoznavnosti prinašajo s seboj tudi denarni del, ki ni nič manj pomemben od ostalih vidikov, saj zagotavlja, da se lahko nekaj časa posvetim izključno pisanju in se ne obremenjujem z različnimi priložnostnimi deli.”

Tako za Najbolj osamljenega kita na svetu kot tudi za ostale vaše tekste je značilen poetični realizem. Vam je ta žanr na splošno blizu ali se tekst pač zgodi v določenem slogu?

“Slog je prišel bolj sam od sebe in ne zato, ker bi ga poskušala doseči ob upoštevanju nekakšnih modelov. Ob študiju dramatike in njenega razvoja skozi zgodovino je zagotovo bilo nekaj avtorjev ali poetik, ki so mi bile bolj všeč kot druge. Poleg tega je bilo na naši fakulteti dobro, da smo vsako leto zamenjali profesorje glavnih predmetov. Tako sem poskušala eksperimentirati z žanri in slogi, da bi našla tisto, kar me zanima in kar me navdušuje - in izkazalo se je, da je to poetični ali celo magični realizem. Čeprav morda pri pisanju izhajam iz resničnega in znanega sveta, si tega, o čemer pišem, nikoli ne poskušam vnaprej predstavljati na odru, ampak vedno vidim neki svet, ki je podoben temu, v katerem živimo, a je še vedno malo odmaknjen. Zato so tudi moji junaki, njihov jezik in njihov svet vedno malo 'odmaknjeni'.”

O čem najraje pišete? Od kod črpate snov?

“Navdih črpam iz različnih virov - od spominov na otroštvo in osebnih izkušenj, zgodb, ki jih slišim, do vsega, kar vidim pred seboj in kar se mi zdi, da je treba spremeniti ali o tem vsaj naglas spregovoriti. Največ pišem o stvareh, ki me obkrožajo in name neposredno vplivajo na osebni ali čustveni ravni. V nekaterih prejšnjih fazah ustvarjanja so to bile večinoma teme, povezane z (dis)funkcionalnimi družinskimi odnosi, dozorevanjem in odraščanjem, v zadnjem času pa so se te teme začele prepletati s širšimi družbenimi vprašanji. Tudi ko pišem o družbenopolitičnih temah, te še vedno ostajajo v kontekstu neke intimne zgodbe. Vprašanje smrti ter različnih oblik izgub in ločitev je v mojem delu stalno prisotno, verjetno zato, ker se tudi sama skušam navaditi na njihovo neizogibnost.”

Na prvi pogled naslov Najbolj osamljen kit na svetu deluje, kot da gre za otroško predstavo, vendar tekst govori o resnih temah. Zakaj ste se odločili za takšen naslov?

“Navdih za tekst sem dobila v novici o resničnem kitu. Ostali kiti iste vrste njegove glasovne frekvence ne prepoznajo in zato je osamljen. Živi z drugimi kiti, hkrati pa je od njih ločen, saj z njimi ne more komunicirati. Res se mi je zdel najbolj osamljena stvar, kar jih obstaja, zato je iz tega izhajal naslov Najusamljeniji kit na svetu (Najbolj osamljen kit na svetu). Čeprav ta naslov lahko deluje tudi kot naslov slikanice ali igre za otroke, sem z njim želela ohraniti kontrast med otročjostjo in resnostjo, ki jo prinaša vsebina igre. Mislim, da v konfliktu takih skrajnosti pride do jasnejšega preizpraševanja velikih tem in težkih čustev, nato pa do lažje katarze.”

Morje je v vaših delih zelo pomemben motiv, ki se stalno pojavlja tudi v Kitu. Kaj vam pomeni?

“Zdi se mi, da je morje hrepenenje v najširšem pomenu besede. Hrepenenje po svobodi, sreči, toplini, ljubezni. V veliko mojih tekstih je tam kot končni cilj potovanja - resničnega ali notranjega, metaforičnega. Morje je prostor svobode.”

Pomembna pa je tudi družina. Tokrat nekje med nebom in morjem …

“Ko sem se vpisala na doktorski študij, je bila ena prvih izpitnih nalog napisati esej o svojem umetniškem delu. Sprva se mi je zdelo, da ta naloga nima dosti smisla, potem pa sem ugotovila, kako pomembna je. Šele ko sem se distancirala od svojega dela in se postavila v perspektivo opazovalca, ki delo analizira s teoretičnega vidika, sem ugotovila, koliko vzorcev in motivov se ponavlja v vseh mojih besedilih, česar se do takrat kot avtorica nisem zavedala. Vendar to ni nenavadno, sploh če gledamo v kontekstu zgodovine dramatike, kjer vidimo, kako se dramatiki vse od antike do danes ukvarjajo z različnimi zgodbami in tematikami ter jih zelo pogosto umestijo v določene družinske okvire. Enako so v mojih delih najpogostejši temelj družina in družinski odnosi. Tudi če osnovni tematski okvir nima nobene zveze z družinsko zgodbo, je slednja skoraj vedno izhodišče, skozi katerega se lomijo drugi motivi in teme, ki so širši od te družine. Mislim, da to v veliki meri izhaja iz patriarhalne zapuščine, ki jo nosimo s seboj in jo skušamo dekonstruirati, posledično pa tudi iz (intimne) potrebe po ponovnem preizpraševanju mnogih konceptov, ki so nam na tak ali drugačen način vsiljeni. Zato se v svojih besedilih pogosto sprašujem, kaj je danes družina, kako je videti in kdo vse jo lahko sestavlja.”

Tekst Najbolj osamljen kit na svetu je nastal po naročilu Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu. Se pisanje po naročilu močno razlikuje od prostega ustvarjanja?

“Srbsko narodno gledališče v Novem Sadu je po uprizoritvi mojega besedila Moćni rendžeri ne plaču (slov. prev. Močni rangerji ne jočejo) naročilo nov tekst. Vendar so mi namesto tematskih okvirov in formalnih omejitev dali svobodo, da pišem, o čemer hočem in kakor hočem. Ta redka svoboda je neverjetno dragocena, hkrati pa strašljiva. Imeti pred seboj samo bel papir, ponuja veliko možnosti, tem, izbire. V morju vsega tega je bilo zelo težko izbrati, s čim se bo ta tekst ukvarjal. Zato se mi zdi, da to ni bilo tipično pisanje po naročilu, saj sem imela pravzaprav veliko svobode. Edina omejitev je bil rok. Na srečo! Ker če ga ne bi bilo, kdo ve, kdaj bi končala. Na neki način mi je všeč situacija, ko so dani okviri, znotraj katerih se moram znajti in ustvarjati. Takrat se mi pisanje zdi kot reševanje uganke, ki je, vsaj zame, vedno vznemirljivo.”

Zasledila sem, da ste tudi “ambasadorka jokanja”. Lahko kaj več poveste o tem zanimivem poslanstvu?

“Večji del odraščanja sem se vzdržala joka in izkazovanja čustev. Poleg tega okolje, v katerem sem odraščala, ni podpiralo pogovorov o občutkih, še manj pa joka in drugih tako 'ekstremnih' oblik izražanja čustev. Ko pa sem pri 14 letih resno zbolela, je bilo obdobje okrevanja tudi obdobje, v katerem sem spoznala, da ne morem več zadrževati ničesar, niti joka ne. In tako sem začela jokati zaradi vsega - žalosti in jeze in lepote, pa tudi jokati povsod - doma, v gledališču, na ulici, na avtobusu ... Na svetu je toliko lepih in ganljivih stvari in včasih je v redu, da se zaradi njih zjokamo. Ponavadi jokam, ko se udeležim kakšnih solidarnostnih dejanj, najbolj nenavadna epizoda joka pa je bila, ko sem nekega poletnega dne čakala na avtobus in pred seboj zagledala kletko, polno lubenic. Stala sem tam, gledala te lubenice in jokala, ker sem pomislila, kako so lepe, potem pa sem začela jokati še bolj, ker so še lepše, ko so prerezane na pol. V redu je, da jočeš, ko se ti joče, in mislim, da moramo to kot družba normalizirati.”

Nam mogoče lahko razkrijete, ali pripravljate kakšen nov projekt, nov tekst?

“Leto se je začelo s polno paro in kaže, da bo tak tempo trajal vse do poletja. Pred kratkim sem napisala nov tekst za predstavo, ki nastaja v Bitef teatru v Beogradu, in bo premiero doživela predvidoma sredi aprila. Posebnost tega projekta je, da bo lutkovna predstava, v kateri bodo lutke zavrženi robotski gospodinjski aparati. Predstava se ukvarja s temo okoljskih katastrof in sveta brez ljudi, zato je bilo pisanje zame vznemirljivo, vaje in opazovanje, kako se vse razvija, pa je še vznemirljivejše. Poleg tega sodelujem pri projektu, v katerem pet pisateljev iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije pišemo kratke tekste o Milevi Marić Einstein, premiera omnibusa naj bi zaključila letošnje Sterijino pozorje. Kmalu se bom začela ukvarjati tudi z več uprizoritvami, pri katerih bom sodelovala kot dramaturginja: pri otroški predstavi v Malem gledališču Duško Radović ter pri predstavah v Narodnem gledališču v Beogradu in Beograjskem dramskem gledališču. Ko bo vsega tega konec, upam, da bom poleti končno uspela dokončati drugi del Pig trilogije, ki jo razvijam že nekaj časa.”

Mogoče še kakšna beseda za vse mlade gledališke ustvarjalce ...

“Čutim pritisk, da moram za konec povedati še kaj zelo modrega, vendar bi samo rada spomnila vse tiste, ki ustvarjajo gledališče, naj verjamejo vase in v svoje notranje občutke. Včasih se vam bo zazdelo, da je treba nekaj narediti tako, drugič drugače, a edina resnica je, da umetnosti ni treba nič drugega, kot da obstaja.”


Najbolj brano