Pred 120 leti v Trstu ...

Minilo je 120 let od začetka poklicnega snovanja gledališke dejavnosti v slovenskem jeziku v Trstu, čeprav se je delovanje amaterskih skupin začelo več desetletij pred tem. 8. marca 1902 so tržaški Slovenci ustanovili Dramatično društvo in so tako postavili osnove za delovanje dramatične in glasbene šole ter stalnega slovenskega gledališča.

Plakat spevoigre Čevljar baron, prve uprizoritve Dramatičnega 
društva v Trstu, prinaša zanimive informacije o obisku gledališke 
predstave na začetku prejšnjega stoletja
Plakat spevoigre Čevljar baron, prve uprizoritve Dramatičnega društva v Trstu, prinaša zanimive informacije o obisku gledališke predstave na začetku prejšnjega stoletja 

Zaradi pomanjkanja primerne gledališke dvorane je društvo vložilo veliko truda v izgradnjo Narodnega doma, kjer je domovalo od leta 1904. Od prve, Hahnove spevoigre, 27. aprila leta 1902, do zadnje predstave v Narodnem domu, 29. aprila leta 1920, je uprizorilo 245 dramskih del iz široko zasnovanega repertoarja svetovne dramatike in slovenske dramske literature ter 19 operetnih in glasbeno-gledaliških predstav.

Po vznesenem odprtju zahteven začetek

“V soboto zvečer se je vršil v prostorih Slovanske čitalnice ustanovni občni zbor Dramatičnega društva ob jako lepem številu udeležencev obojega spola. Zborovanje je otvoril predsednik ustanovnega odbora, gospod Jaka Štoka, /…/ Sedaj pa, ko se vendar bliža čas, da se nam v bodočem Narodnem domu otvori hram prosvete, kjer se bo svobodno razvijala slovenska dramatika, smemo računati z gotovostjo, da bo delovanje Dramatičnega društva uspešno in koristno.” (Edinost, 10. marec 1902)

V odboru so bili samo moški in razen predsednika, tajnika in blagajnika, so bili vsi tudi igralci, medtem ko so ženske omenjene samo kot igralke, čeprav je na njih slonel dobršen del organizacijskih odgovornosti. Začetek ni bil enostaven. Stroški za najem dvoran so bili visoki, podpornikov in dobrotnikov premalo. Vaje so potekale v Slovanski čitalnici in v Sokolski dvorani. Treba je bilo uskladiti rast različnih gledaliških dejavnikov in od lokalne okoliške barvitosti prerasti na meščansko raven. Slovenska gledališka ponudba naj bi se merila z gostujočimi italijanskimi in nemškimi skupinami, toda manjkala je “krepka materialna podlaga”, kot so takrat pravili finančnemu prilivu, in seveda razpoložljivost ene od prestižnih mestnih dvoran.

Med pripravami na slovesno predstavitev ansambla Dramatičnega društva so se v aprilu odločili za opereto Čevljar baron. Radoživi komad je bil že znan, zato so lahko zanesljivo računali na številno publiko, morda je na izbiro vplival tudi najem dvorane gledališča Armonia, ki je imela imenitno opremljen oder za operne predstave. [...] V predstavo so vložili neprimerno več sredstev kot običajno. Kar sta namreč dotlej na obrobju s svojimi amaterji dosegla Josip Negode in Jaka Štoka, je bilo začetništvo, novi ansambel je moral delovati disciplinirano resno. V ta namen so v telovadnici Sokola organizirali dva igralska tečaja, začetniškega in nadaljevalnega. Posebna skrb je bila namenjena govoru: udeleženci so vadili in se obenem pripravljali za produkcijo.

Plakat spevoigre Čevljar baron.

Skromna oprema, a veliko zanosa in vztrajnosti

Čeprav so moški imeli v javnosti glavno besedo, je Karla Ponikvarjeva delovala kot nenadomestljivi del gledališkega kolesja. Po potrebi je bila dramaturginja, lektorica, kostumografinja in vodilna igralka. Nanjo se je vsakdo lahko obrnil za pomoč. [...]

Mestna igralska skupina se je morala zadovoljiti z nastopi v novih narodnih domovih v Barkovljah in pri Sv. Ivanu. Ti dve dvorani in odra sta bila sicer primerna za gledališko produkcijo tržaškega Dramatičnega društva, njuna oprema pa je bila v primerjavi z mestnimi odri zelo skromna. Zaradi občinske podpore so namreč mestne dvorane razpolagale z ustrezno razsvetljavo, s stranskimi zavesami in osnovnimi kulisami, ki si jih je najemniška skupina izposodila. V okoliških dvoranah je bilo treba vse prinesti s seboj in prositi za najnujnejšo opremo pri najbližjih podpornikih gledališča.

(iz knjige Bogomila Kravos, Slovensko gledališče v Trstu: od prvih nastopov do današnjih dni: 1848-2018. Ljubljana: Slovenska matica, Slovenski gledališki inštitut, 2019)


Najbolj brano