Vodnik skozi politično ponudbo, model pomlad 2022

Če ste doslej ob poplavi predvolilnih obljub, zavez in hvaljenja z dosedanjim delom mislili, da predvolilna kampanja že poteka, boste najbrž čez mesec dni siti vsega “dobrega”. Vsi se bodo trudili, vsi bodo obljubljali, vsi se bodo smehljali - a kaj v resnici predstavljajo in prinašajo posamezne stranke?

SDS : Stranko pod vodstvom Janeza Janše smo predobro spoznali v minulih dveh letih. Ustvarjanje izrednih razmer, tudi ko za kaj takšnega ni potrebe, delitev družbe, skrb za sopotnike, ki se jih brezsramno postavlja na vplivne položaje, napadi na nadzorne institucije in avtonomne družbene podsisteme, pogrom nad kritiki, to je njen fokus. Vse skupaj garnirano z obilico psovanja, zmerjanja in nizkotnosti. Stranka Janeza Janše predstavlja slabe obete za normalnost družbe.

Nekaj izbire na politični tržnici vendarle je. V duhu prepričanja “vsi so isti” bo sicer marsikdo zamahnil z roko in pustil, da ga glasovnica na volišču čaka zaman. A bilo bi dobro, če bi bilo takšnih čim manj. Edino na volitvah namreč lahko vplivamo na to, kdo nam bo vladal.

SD : Stranka, ki je ob SDS edina organizirana na način, kot moderna stranka mora biti. Že zaradi tradicije - zlobneži ven vlečejo Čebine 1937 - globok kadrovski bazen in razmeroma mlada vodstvena ekipa bi lahko bila obet uspešnega naskoka na oblast. A kaj, ko izkušnje iz mandata 2008-2011 učijo, da se, ko se pojavi priložnost, od nikoder hitro prikažejo mojstri, ki jih je Borut Pahor oklical za strice iz ozadja. Če bo Tanji Fajon in ekipi uspelo ohraniti distanco do njih, lahko naredijo pomemben korak v smeri modernizacije.

Gibanje svoboda : Največja neznanka. Roberta Goloba smo spoznali, uganka so njegovi sopotniki. Pasti te stranke sta dve. Prvič, pomanjkanje kadrov, ki bi bili po eni strani referenca v “civilnem” življenju, po drugi strani pa preizkušeni v politiki. In drugič, na stranko, ki se ji obeta oblast, se vselej prilepi kup koristolovcev. Primer je Danijel Bešič Loredan, ki se je v preteklosti že neuspešno na vse strani ponujal za zdravstvenega ministra. Tudi tokrat je izkoristil priložnost in pred dnevi pohitel z napovedjo, da bo minister. Nevarnost za vsako novo stranko predstavljajo prav takšni “politiki”.

LMŠ : V tem mandatu tako vladna, kot opozicijska stranka. Za razvoj še vedno nove stranke je to dobro, saj je padec z oblasti vselej dobra priložnost za očiščenje. Kdor ne verjame, naj vpraša Mira Cerarja ali Toneta Ropa. V njenem okviru je “zraslo” nekaj prodornih politikov na nacionalni ravni (Pavšič, Golubović, Korče ...), Marjan Šarec ni edini prepoznavni obraz, kar je dobro, pa čeprav se stranka še vedno imenuje po njem. Če upoštevamo, da je Jani Möderndorfer (še) ni zapustil, lahko sklepamo, da se ji obeta preboj v parlament.

NSI : Matej Tonin je v dveh letih doživel vrhunec svojega političnega udejstvovanja, kratek čas je bil predsednik DZ, kasneje pa obrambni minister. V tej vlogi uživa, kar je za odtenek preveč očitno. Stranka se je pod njegovim vodstvom premočno navezala na SDS, kar za volilca desne sredine pomeni oženje izbire. Kot politik se je kar izkazal Jernej Vrtovec, Mark Boris Andrijanič se ne zdi povsem s srcem pri stranki in daje vtis, da je zraven predvsem iz kariernih vzgibov, Janez Cigler Kralj pa se prepogosto zapleta v drobne sumljive posle, ki krnijo ugled stranke in njega osebno.

SAB : Nesporna favorita stranke sta Alenka Bratušek in Marko Bandelli. Oba sta medijsko spretna, prepričljiva. Alenka Bratušek upravičuje sloves nepopustljive in na cilj orientirane političarke, Bandelli pa je verjetno prvi resnični naslednik retoričnega prvaka slovenskega parlamentarizma Iva Hvalice. V preteklosti se je izkazalo, da agresivna politika stranke obrodi sadove, okrepila se je ob propadanju Desusa. Vsebinsko stranka - še ena, ki je poimenovana po šefici - nagovarja levo-liberalni del volilnega telesa, kjer je kar nekaj gneče in lahko pričakujemo tudi boj za iste volilce.

Levica : V minulih letih je stranka “odrasla”, retoričnih izpadov prenapetega Mihe Kordiša je manj, se pa še vedno pojavljajo. Škoda. Luka Mesec je nesporni prvi obraz stranke, zna z mediji, četudi pri delu javnosti budi tudi odpor. Z odraslostjo stranke pride odgovornost in pripravljenost stvari vzeti v roke. Če bodo sooblikovali vlado in če bodo hoteli biti dosledni, bodo zato morali prevzeti resorje, kot so sociala, okolje, finance, morda tudi obramba. V nasprotnem primeru bodo izpadli neverodostojni.

Povežimo Slovenijo : Zdravko Počivalšek, brata Podobnik, Franc Kangler, Alojz Kovšca, Andrej Čuš ... Nabor imen, ki pove (skoraj) vse.

Naša dežela : Strankarski projekt Aleksandre Pivec, ki je precej nedefiniran in je treba kar pobrskati po spominu, če želimo ugotoviti, kdo je zraven. Če jih bodo na nacionalni TV obravnavali kot parlamentarno stranko, lahko to spremenijo, predsednica je medijsko spretna, sicer pa ... Zabavna ironija usode je, da bo pod njenim okriljem kandidiral Branko Simonovič, ki jo je pomagal izgnati iz Desusa, kjer je bila predsednica.

Nekaj izbire na politični tržnici torej vendarle je. V duhu prepričanja “vsi so isti” bo sicer marsikdo zamahnil z roko in pustil, da ga glasovnica na volišču čaka zaman. A bilo bi dobro, če bi bilo takšnih čim manj. Edino na volitvah namreč lahko vplivamo na to, kdo nam bo vladal.


Preberite še


Najbolj brano