Čakajoč na državo
Če bi gledali na vse gradbene projekte v zadnjem obdobju, bi z lahko predvidevali, da gre gradbenemu sektorju odlično. Na vse pretege investira država. V gradnji sta drugi tir in začetki tretje razvojne osi. Samo ti dve naložbi sta ocenjeni na slabi dve milijardi evrov. Poleg tega je tu še vrsta drugih državnih projektov, nastaja cev predora Karavanke, obnavljajo se kilometri cest in urejajo kolesarske poti. V namen obnov cest in železnic ima državna direkcija za infrastrukturo samo letos na voljo 916 milijonov evrov, še enkrat toliko (976 milijonov evrov) pa prihodnje leto. Država napoveduje tudi vrsto infrastrukturnih naložb v drugih segmentih, denimo, v primarno zdravstvo, kamor naj bi v prihodnjem desetletju vložili dobri dve milijardi evrov.
Veliko naložb so imeli v načrtih tudi zasebniki. Samo na področju gradnje stavb je bilo lani izdanih za 17 odstotkov več gradbenih dovoljenj kot leto pred tem.
Res je, da tudi država ni kriva za poskoke cen, zaradi katerih gradbince danes boli glava. Prav tako pa je res, da ima prav država v rokah vse vzvode, s katerimi lahko ublaži posledice.
Kljub temu pospešenemu investicijskemu ciklu se gradbeni sektor danes sooča z velikimi težavami.
Nekatere med njimi, kot je pomanjkanje kadrov, se vlečejo že dlje časa. In če te težave vsaj deloma lahko popravijo, bodisi z uvozom delovne sile bodisi z izobraževanjem novih kadrov, pa na druge nimajo vpliva. Vzrokov za podražitve - sprva materialov, nato še naftnih derivatov, elektrike in večine drugih dobrin - namreč ni mogoče iskati v gradbenem sektorju.
Res je, da tudi država ni kriva za nore poskoke cen jekla, kamnin, cementnih in drugih izdelkov ali polizdelkov, zaradi katerih gradbince danes boli glava. Prav tako pa je res, da ima prav država v rokah vse vzvode, s katerimi lahko ublaži posledice.
V zbornici gradbeništva trdijo, da se z omenjenimi težavami gradbincev - vsaj kar zadeva proračunske porabnike - ne ukvarja nihče. Brez konkretnih dogovorov ostajajo še celo na področju, kjer so rešitve že zapisane v zakonih, kot, denimo, pri zviševanju cen pri že sklenjenih pogodbah s fiksnimi cenami. Na ostale poteze, med katere bi, denimo, sodili vladni ukrepi reševanja problematike podražitev ali pa priprava scenarija financiranja javnih projektov za prihodnost, pa lahko za zdaj samo upajo.
Četudi se bodo ti zgodili, bodo prišli prepozno, saj je veliko škode, ki se bo pokazala v okrnjenih poslovnih rezultatih, že narejene. Če pa ukrepov ne bo, pa lahko pride, kot opozarjajo v zbornici, tudi do zaustavitve gradbišč.
Ali je to v supervolilnem letu državi v ponos, pa si lahko odgovori vsak sam.