Plinska rešitev čez Primorsko?

Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec zatrjuje, da Slovenija pospešeno išče alternative ruskemu plinu. Tudi če se odločimo za embargo na ruske energente, je minister prepričan, da imamo zalog dovolj, da mirno dočakamo prihodnjo zimo in do takrat zagotovimo alternativo. Med aduti se omenja predvsem alžirski plin, ki v državo prihaja čez vrtojbensko polje. Ampak pot do te rešitve še zdaleč ni kratka, preprosta ali poceni.

 Plinska razdelilna prečrpalna postajala se nahaja  nekaj metrov čez 
slovensko-italijansko mejo v bližini Mirna. Foto: Leo Caharija
Plinska razdelilna prečrpalna postajala se nahaja nekaj metrov čez slovensko-italijansko mejo v bližini Mirna. Foto: Leo Caharija

ŠEMPETER, LJUBLJANA Plin iz Alžirije do Italije prihaja po plinovodu Transmed, po katerem se trenutno pretaka 60 milijonov kubičnih metrov plina na dan. Italijanski zunanji minister Luigi di Maio je že 28. februarja, nekaj dni po izbruhu vojne v Ukrajini, odpotoval v Alžirijo, ki je enajsta proizvajalka plina na svetu, in se vrnil z dobro novico, da lahko Italija računa na večjo dobavo plina. V sredo se je v Alžirijo odpravil tudi slovenski zunanji minister Anže Logar. Pogovori, je v četrtek zvečer zatrdil Vrtovec, so obetavni.

Nepremišljena odpoved pogodbe

Alžirski plin v Sloveniji ne bi bil nič novega. Med letoma 1992 in 2010 je Slovenija od tam uvozila približno tretjino plina. Prihajal je po omrežju, ki se navezuje na prečrpališče v občini Sovodnje, tik ob državni meji, ob območju občine Miren-Kostanjevica. A je bil plin dražji od ruskega in samo prenos čez Italijo naj bi Geoplin stal okrog 10 milijonov evrov. Zato pogodba z alžirskim posrednikom Sontrachom ni bila podaljšana in odvisnost Slovenije od ruskega plina se je povečala. Da je bila odločitev strateško napačna, je zdaj boleče jasno. Jo je mogoče popraviti ali vsaj omiliti njene posledice?

Na Goriškem stična točka

Slovensko in italijansko plinovodno omrežje se povezujeta v bližini Mirna. Tik ob državni meji, v občini Sovodnje, imajo sosedje zadnje prečrpavališče. Vstopna točka za plin iz Italije pa je na Bazari. Njena zmogljivost je 2,5 milijona kubičnih metrov na dan. Vrtovec je napovedal, da bi zmogljivost lahko povečali na 4,1 milijona kubičnih metrov. A kot so večkrat pojasnili na Plinovodih, polna nadgradnja ne bi bila mogoča prej kot do zimske sezone 2023/24. Torej, verjetno, eno zimo prepozno.

Že prenosna infrastruktura torej ni preprost zalogaj. Pomembno pa je tudi vprašanje, na kolikšne količine naša država sploh lahko računa.

Italija je v minulih letih ostala kupec alžirskega plina. Zaradi težav pri dobavi iz Rusije je lani celo povečala količino zakupljenih količin. V tem trenutku alžirski plin zadovolji 28 odstotkov vseh potreb. Ko je tja pripotoval Di Maio, je imel s seboj direktorja italijanskega energetskega giganta Eni, ki se z alžirskim Sontrachom, mega podjetjem v državni lasti, dogovarja za skupne investicije. Večanje dobave iz Alžirije, pišejo poznavalci, je omejeno. Naraščajo notranje potrebe v državi, notranjepolitična situacija je zelo nestabilna, plinovod od tam vodi tudi do Španije, kjer je od Alžirije odvisna skoraj polovica energetskega sistema.

Koliko bo ostalo za Slovenijo?

V nobenem primeru alžirski plin ne more v celoti nadomestiti energenta, ki prihaja iz Rusije, pa čeprav so Alžirci večkrat izrazili načelno pripravljenost, da bistveno povečajo količine. V letu 2022 naj bi Alžirija v Evropo uspela dobaviti sedem milijard kubičnih metrov plina več. Vprašanje je, koliko od teh količin bo ostalo pri najzvestejših kupcih - Italiji in Španiji - in koliko bo sploh ostalo za Slovenijo.


Najbolj brano