Kdo beži in kdo ostaja

Čilski predsednik Salvador Allende je vojsko pričakal v svoji pisarni v Palači de la Moneda. Gabriel Garcia Màrquez je zapisal, da je vzdržal “šest ur z mitraljezom, ki ga je prvič imel v rokah in mu ga je podaril Fidel Castro”. Nekateri verjamejo, da se je sam ubil s kalašnikovom, drugi, da so ga prerešetali vojaki.

Tak odhod s prizorišča ga je vzpostavil kot ikono, veliko bolj kot tri leta njegovega vladanja, med katerimi sta desnica in CIA iz dneva v dan pripravljali vojaški udar. Ta je pripeljal do krvave normalizacije, ki jo je uvedel diktator Augusto Pinochet. Drugi so se razbežali kot zajci. Iraškega predsednika Sadama Huseina so po desetletjih brutalizacije države Američani prestrašenega našli v bunkerju. Obsodili so ga in ga obesili, medtem ko so njegovi nasprotniki vzklikali od veselja. Okrutni libijski voditelj Moamer Gadafi je bil ujet na begu v puščavo. Mučili so ga in ga usmrtili s strelom v glavo. Nekaj podobnega je doletelo tudi Benita Mussolinija, ki je po tem, ko je držal Italijo pod svojim škornjem, strahopetno poskušal pobegniti na varno, skrit na tovornjaku v nemški uniformi.

V teh treh tednih smo dojeli, da zgodovine ni konec, kot je prerokoval Francis Fukuyama, in da sta nacionalizem in vojna, podobno kot v dvajsetem stoletju, postala protagonista svetovne politike. Morda prav zato ruski predsednik “počne tudi dobre stvari”.

Predsednik Volodimir Zelenski ni pobegnil iz Ukrajine in tako kot številni drugi politiki v njegovi državi ostaja na svojem mestu in proti ruski okupaciji vodi pravi narodno osvobodilni boj. In vendar: ukrajinski odpor ni vsem všeč. Mario Lavia, na Linkiesti odlično ugotavlja, kako se “intelektualci, novinarji in gorečneži, ki so nekoč podpirali Tupamarose ali Hezbolah, ne zmorejo solidarizirati z napadenimi zato, ker se to ne sklada z njihovo togo internacionalistično shemo. Želijo si vdaje pod bombami mučenega ljudstva, da bi bilo končno konec tega nadležnega odklona Zgodovine”. Skratka: treba je biti proti Ameriki in “če je Amerika danes s Kijevom, naj Kijev pade”.

Tu je še cela vrsta “ekspertov”, ki so kot virologi na družbenih omrežjih dve leti razlagali o globalnem komplotu, ki so si ga zamislili Bill Gates in svetovni finančni krogi, da bi zdesetkali človeštvo, zdaj pa so se prelevili v prefinjene politične analitike. Razlagajo nam o “fašizmu” Ukrajincev, o razlogih ruskega predsednika Putina, o veliki informacijski in politični zaroti, ki nam še enkrat hoče “prikriti resnico”. Tem se pridružujejo tisti, ki jih resno skrbi stabilnost njihovega malega sveta: cene goriva se višajo, pšenice in krme utegne zmanjkati, iz naši krajev pa utegnejo izginiti razsipni ruski turisti, predvsem pa podjetniki, bolj ali manj povezani s Putinom in njegovimi oligarhi, ki svoje dobičke vlagajo v Evropsko unijo. Vsega so krivi Ukrajinci. Če bi se takoj predali, če bi se odrekli partizanskemu boju, se vse to ne bi godilo. Naš svet in naš življenjski slog se ne bi spremenila.

Teza je, da so Rusi in Ukrajinci eno in isto in da za svobodo teh ljudi ni vredno tvegati tretje svetovne vojne. Največja težava je, da se nam utegne zgoditi, da v pekarni ne bomo dobili našega priljubljenega rogljička. Žalostno, da tako govorijo tisti, ki so se v devetdesetih zgražali, ko so drugi pravili, kako so vsi jugoslovanski narodi praktično enaki, z Bismarckovimi besedami “Balkan ni vreden kosti enega samega grenadirja iz Pomeranije”.

V delu družbe veje duh, podoben tistemu, ki je leta 1938 v Münchnu Nemčiji dal proste roke. Recimo, da ne opazimo, da so Putinove teze strašljivo podobne nemškim iz tridesetih let, ko so hoteli materi domovini priključiti vse nemške manjšine. Spomnimo se še Memoranduma srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je utemeljeval, da morajo vsi Srbi živeti pod eno streho.

V teh treh tednih smo dojeli, da zgodovine ni konec, kot je prerokoval Francis Fukuyama, in da sta nacionalizem in vojna, podobno kot v dvajsetem stoletju, postala protagonista svetovne politike. Morda prav zato ruski predsednik “počne tudi dobre stvari”. Kot je posmehljivo opozoril Tomas Miglierina, dopisnik švicarsko-italijanske televizije iz Bruslja, ga bomo morali v bližnji prihodnosti prišteti med ustanovne očete Evropske unije.

Sedemindvajseterica še nikoli ni bila tako enotna pri podpiranju Ukrajine in tudi pri dajanju zatočišča beguncem, tako zelo, da se zdi, da je tokrat dozorelo prepričanje, da morda ne bo šlo brez skupne zunanje politike ali celo lastne obrambne strukture.

Američani že dolgo napovedujejo, da nameravajo Evropo prepustiti njeni usodi, in dolgoročno se zdi težko upati, da bodo še naprej v nedogled nameščali vojake in orožje za zagotavljanje naše varnosti. Ne preostane nam drugega kot pomagati Ukrajini, če že nočemo stopiti na njihova tla, da bi se izognili grožnji jedrske vojne, moramo vsaj poskrbeti, da se lahko sami branijo.

Embargo na orožje, kot smo se naučili iz jugoslovanske vojne v devetdesetih, daje prednost le najmočnejšim. Sledile bodo posledice, ki jih bomo plačali vsi, in če bo po salonih zaradi ruskega embarga zmanjkovalo kaviarja, bomo to že kako nadoknadili.


Preberite še


Najbolj brano