Utopija, ki se imenuješ Krog

Krog. Kraj čarobnega imena, kjer se je obdan s konji, z oljkami in s kamnitimi ruševinami ustavil čas. Kraj, ki ima srečo, da je politiko na projektu golfa tako utrudil, da ga zaenkrat pusti pri miru. In tudi kraj, kjer je piranska občina v letih 2007/2008 začela investicijo, ki je ni zmogla speljati do konca in se ruši sama vase. Doživlja implozijo.

Zaselek Krog je naselbinska kulturna dediščina, ki so jo v register kulturne dediščine vpisali leta 2010. Stavba, ki je pojedla približno 340.000 proračunskega denarja, je del nekdanjega benediktinskega samostana, ki so ga po drugi svetovni vojni zapustili menihi, država pa kot mnoge podobne stavbe nacionalizirala in predala v last občini. Medtem ko se je sosednjim mestom in krajem mudilo z razvojem, je šel na Krogu civilizacijski napredek svojo pot, se upočasnil in skorajda obstal. Zaselek je vedno imel nekaj svojih stalnih prebivalcev, ki so ga uživali takšnega, kot je - nepočesanega, vendar svobodnega. Tudi sedaj živijo tam in si, odmaknjeni od norosti vsakdana, želijo čim manj vznemirjanja in sprememb, kakršne nosi prihodnost.

Ignoranca političnih garnitur do kulturne dediščine je popolna. Kot da je bogat princ tik za vogalom in glejte, skoraj ga je že videti, kako prihaja, da nas reši.

Občasno je kdaj pa kdaj na Krog posijala drugačna luč, denimo leta 2008, ko so Obalne galerije Piran tam gostile ambientalno razstavo takrat mlade, danes uveljavljene kiparke Zore Jankovič in samostan odele v svetovljansko obleko. Zagotovo so se tistega poletnega večera marsikomu kresale sijajne, vizionarske ideje, kako bi lahko Krog postal prihodnji vrhunski reprezentančni objekt piranske občine, hotel s petimi zvezdicami, ki bi se navezal na načrte o golf igrišču in morda umetniški rezidenci? V nekem trenutku se je zdelo možno prav vse. Pa se ni zgodilo nič. Le majhna naložba, vredna 340.000 evrov. Popravilo polovice strehe, ki že propada, in petih stanovanj, ki prav tako propadajo. Naložba, kakršne si ne privošči noben dober gospodar.

Ignoranca političnih garnitur do kulturne dediščine je popolna. Kot da je bogat princ tik za vogalom in glejte, skoraj ga je že videti, kako prihaja, da nas reši. Bere se strašno neodgovorno, in vendar je prav takšna utopija, da se piranski zakladi sami od sebe prodajajo, pa naj bodo še tako piškavih zob, pisana na dušo oblasti. Odgovornost, ki bi morala biti odraslim osebam v užitek, saj človeka osvobaja čakanja na nekoga drugega, je postala nezaželena. Prav zaradi vsega naštetega je prav, da so propadle utopije, ki niso imele političnega strinjanja naslednikov, ker so prav takšne najdražje.


Preberite še


Najbolj brano