Virus so zamenjali tanki

Ali je mogoče preživeti, ne da bi bili turisti? Je, tudi brez knjig in filmov, telefonov in tablic, tudi brez avtomobilov je mogoče preživeti. Pa brez banan in čokolade, celo brez templjev in brez župnikov in politikov. In še brez marsičesa je mogoče preživeti, tudi brez ognja in meča, ki sta spet, kot že tolikokrat v človeški zgodovini, v nepravih rokah.

Nekaj generacij nazaj so redki potovali. Vpogled v svet so dobili v šoli ter iz knjig in časopisov, v veliki meri tudi iz pripovedi tistih, ki jih je odneslo v svet. Če so se odpravili kam, so bili motivi najpogosteje povezani s preživetjem. Drobna trsna uš, denimo, je v Sredozemlju izpraznila celotna območja in ljudi pognala na drugo stran Atlantika. Tudi v ardenskih rudnikih je kopalo veliko naših ljudi. Iz Vipavske doline so ženske potovale v Aleksandrijo, da so prehranile otroke, ki so jih pustile babicam in tetam. Ne smemo pozabiti na vojne: te vselej spodbudijo razseljevanje.

Te dni nas (spet) obkrožajo podobe ljudi, ki zapuščajo domove, ker jih morajo. Na eno stran gredo na vojsko, na drugo bežijo pred njo. Svet na pragu pomladi ni lep, in takšen ni bil niti zadnji dve leti.

Zelo težko si brezbrižen, ko prek tvoje najljubše plaže letijo vojaška letala in ko se ne prav daleč ljudje, ki bi prav lahko s tabo delili košček kopnega ob morju, borijo na življenje in smrt.

Do 24. februarja smo bili ujetniki nevidnega virusa in v ne prav zanemarljivi meri borcev proti njemu, tistega dne dva tedna nazaj pa smo bili priče šokantnemu spoznanju, da vojne okrog nas niso le temen in moreč spomin iz preteklosti.

Mineva dve leti, ko se je svet začel ustavljati. Nastopil je čuden čas zategovanja karantenskega pasu, kar je bila rešilna bilka pred smrtonosnim virusom, ki je povzročil nepojmljiv strah in odprl dotlej neznane registre domišljije.

Za najbolj učinkovit ukrep za zajezitev epidemije je bila spoznana omejitev stikov med ljudmi. Deležni smo bili prepovedi gibanja, policijske ure, distance, mask, testiranj, predvsem pa širjenja strahu. Naenkrat se je svet, kot smo ga poznali, ustavil. Potovanj in druženj ni bilo več. Turizem, ki je postajal najmogočnejša gospodarska panoga sodobnega sveta, je bil čez noč suspendiran. Letala so prizemljili, muzeje, gostilne in hotele pa zaklenili. Hrepenenje po novem, neznanem, po odklopu nekje daleč, kar je marsikomu dajalo moč za prebijanje iz dneva v dan, se je moralo umakniti izogibanju drobcenemu virusu. Učili smo se prati roke in nositi maske. Videti je bilo, kot da smo padli v svet, ki so ga naslikali katastrofiki z veliko domišljije.

Ko smo se po letu nekako sprijaznili in navadili živeti z virusom, predvsem pa z dirigiranimi, včasih res čudaškimi ukrepi, smo tipaje in počasi spet postali turisti. Človeška sla po iskanju in spoznavanju se je dramila. Najprej smo šli kam blizu, ko je poleti virus počival, smo šli od doma tudi za kak dan. A v svojem mehurčku, z drugačno opreznostjo kot prej, ko smo se brez skrbi drenjali na prepolnih letališčih in železniških postajah. Najpogumnejši so šli dlje. A ne v Šanghaj, Bangkok in New York, destinacija leta je bil naenkrat Zanzibar.

Pred korono je bil turist statistično že vsak peti zemljan. Panoga je bila velikanski zaposlovalec. Turizem je imel ogromno različnih učinkov. Seveda ne le ugodnih, tudi precej manj prijetnih, a vendarle, prepoznamo ga lahko kot most za gradnjo razumevanja, kot razbijalca predsodkov, kot razvojno priložnost za marsikateri kraj na svetu, ki bi bil brez turizma in turistov neuporabno in zaostalo zakotje.

Po covidu se je turizem na noge postavljal v nekoliko drugačnem formatu. Zlasti za naše kraje to pomeni, da je bila dana večja prednost odprtim prostorom, gibanju, majhnim skupinam. Uspešen državni projekt s turističnimi vavčerji je bil v Sloveniji izjemna pomoč ohranitvi sektorja, da po kadrovskem osipu v zadnjem desetletju v karantenskem času ni povsem klecnil.

Dobre napovedi in veliko sanj, ki so bile še zgolj rezervacije, je prekinila vojna. Zelo težko si brezbrižen, ko prek tvoje najljubše plaže letijo vojaška letala in ko se ne prav daleč ljudje, ki bi prav lahko s tabo delili košček kopnega ob morju, borijo na življenje in smrt. Ob tem je enim nelagodno, druge je strah. Strah jih je tako vojne kot vsega, kar prinese, četudi se te ne dotakne neposredno. In namesto o počitnicah začneš razmišljati o tem, ali boš lahko kupil bencin za obisk sorodnikov, koliko se bodo podražile osnovne potrebščine in katere otroške želje bo treba zavrniti.

Že res, da lahko brez turizma preživimo, a si tega ne želimo. Ker če imamo turizem in možnost potovanj, pomeni, da imamo vsaj te sorte svobodo in da imamo vsaj nek osnovni notranji mir. In potencial, da ju okrepimo, obenem pa razširimo obzorja, da uspemo videti, da je svet pisan in tako velik, da je škoda vsake zamujene priložnosti za njegovo spoznavanje.


Najbolj brano