Čudne male flaške lahko čez noč zasmrdijo tudi po vojni

Utrujeni od epidemije smo si pred počitnicami oddahnili ob opuščanju ukrepov. Večina skuša z neomejenim druženjem in žuranji nadoknaditi vse, česar nas je oropala dveletna epidemija. Ker ni več brezplačnega testiranja, je testiranih vse manj, okužbe tudi zato upadajo. Vešči opazovalec pa opazi, da po počitnicah znova naraščajo. A novi koronavirus je postal vsakdanjost in le še obrobna tema, saj je pozornost vseh usmerjena v Ukrajino. Pretreseni in globoko prizadeti spremljamo grozote te nedopustne vojne v bližini. Putinove grožnje z jedrskim orožjem krepijo negotovost glede miru.

Strah pred vojno je občutno večji, kot je bil strah ob izbruhu pandemije zaradi neznanega novega virusa, ki je na svojem pohodu sejal smrt. 4. marca smo v Sloveniji obeležili dve leti od prvega primera okužbe pri popotniku iz Maroka. Takrat je sledilo tudi v Sloveniji širjenje z vnosi okuženih počitnikarjev iz Italije, ljudje so se prestrašeni soočali z neznano boleznijo covid-19 in čudnim virusom sars-cov-2. Pandemija je začasno celo zaustavila svet. Nekaj mesecev ni bilo na voljo nobenega zdravila. Nemočne nas je virus zaprl doma, nas prisilil v učenje in v mnogih dejavnostih na delo na daljavo …

Zločini in zavržna dejanja se morajo končati s preiskavo, sojenjem in kaznijo. Žal pa to ne more obuditi k življenju žrtev, ki so umrle prav zaradi krivcev s konkretnimi obrazi, imeni in priimki; zaradi posameznikov, ki imajo na vesti ugasla življenja in gorje. Ostajajo rane, ki se nikoli povsem ne zacelijo.

Le s pomočjo izjemnega napredka znanosti so se prva cepiva pojavila v manj kot letu dni, hkrati s podatki o učinkovitosti nekaj zdravil. Žal je tudi to sprožilo pri nekaterih velik dvom in nasprotovanja. Še zdaj ne manjka navedb in prepričanj o namerni škodljivosti, razpredanj o teorijah zarote, načrtnem nadzoru in upravljanju z ljudmi, kar naj bi omogočale sestavine v cepivih. Pojavili so se anticepilci in ustvarili tako rekoč gibanje, ki verjame le v svoj prav.

Te dni javnomnenjske raziskave razkrivajo, da je tudi slovensko prebivalstvo vojne v Ukrajini in groženj s tretjo svetovno vojno veliko bolj strah, kot ga je bilo strah novega koronavirusa zadnji dve leti. Kako tudi ne, saj sta nenadoma Evropa in svet obtičala med mirom in vojno. Vsi se sicer še naprej trudimo živeti kar se da normalno in se celo slepimo, da je vojna daleč. A ne tako zelo, da se nas ne bi polaščala nelagodnost in strah. Opažamo, kako nevarne so zavržne odločitve Putina, ki sejejo smrt, ker je, kot kaže, izgubil stik z realnostjo.

Zlasti Evropejci se nenadoma zavedajo, da so njihova varnost, življenje in usoda njihovih družin, bližnjih in vseh, ki jih imajo radi, čez noč postali odvisni od enega samcatega človeka, ki si je prilastil vso moč odločanja na svetu in se poigrava z njegovim obstojem. Človeka, ki je grožnja svetovnemu miru, varnosti, napredku, blagostanju in človeštvu! Nenadoma je naša skupna prihodnost odvisna od tega, kaj mu bo šinilo na um, zaslepljen s sovraštvom, ki ga goji zaradi preteklih nakopičenih in neporavnanih računov s svetom in zapletenih zgodovinskih odnosov Rusije z Ukrajino. Samovoljno si lasti pravico to urejati s surovo vojno. Ker drži prst na nevarnem jedrskem gumbu, ki lahko v hipu ves svet sesuje v prah, si ga neposredno nihče ne upa zaustaviti.

Svet je onemel v krču, evropsko prebivalstvo je strah. Prav s tem strahom se hrani Putin. Ta strah ga podžiga, da grozi in se naslaja nad svojo močjo. Zaslepljen noče priznati niti tega, da ta strašna vojna ne poteka po njegovih pričakovanjih. Odmaknjen od realnosti ni računal na zagrizen ukrajinski odpor in na izjemno domoljubje.

Pretresljive in skrajno zavržne so že tudi posledice: porušena mesta, izmučeni in sestradani ljudje brez doma, obupane matere z otroki, nemočni starci. Vsi prosijo za mir in konec vojne ter skušajo pobegniti kam na varno, pa jim to ruski bombniki večinoma preprečujejo.

Analitiki Putinovih nastopov v javnosti in drže so vse bolj prepričani, da je njegovo psihofizično zdravje že dolgo načeto. Kar naj bi potrjevali dobro obveščeni viri, češ da je resno bolan … Tudi laiki se to sprašujejo, ko uzrejo na TV ekranih njegov zabuhli obraz s srepečimi očmi. Slišati je, da je že v preteklosti njegovo nastopaško razkazovanje (jahanja belega konja, nepremagljivost ob izvajanju borilnih veščin) dokazovalo, da je ujetnik lastnih travm in kompleksov. Starejši znanec, pošten in dobrodušen gospod, vse bolj prepričan našteva: “Že nonoti so vedeli, da se strup hrani v malih flaškah. Čudnih malih flaškah. Kot so čudni tako in drugače mali osebki, posebej, kadar prilezejo na položaje. Take je treba budno opazovati, da jih lahko pravočasno ustaviš! Vse več čudaško majhnih moških vodi države na tem svetu in so vse bolj nevarni za vse nas. To so tiste čudne strupene male flaške s smradom po vojni ...”

Vojna in mir. Večna tema in dilema. Žal ne le v leposlovnih romanih. V najnovejšem času tudi virus in vojna. Žal ne prvi ne druga nimata tolike moči, da bi prav vse ljudi na svetu spodbudila k zdravorazumski presoji in ravnanju.

Morda je res tudi virus, ki že dve leti korenito posega v naša življenja, plod človeške inteligence in laboratorijskih poskusov in po nesreči izpuščen v svet. Kar skušajo nekateri dokazati, da bi lahko sledile primerne sankcije. Tudi sankcije zaradi vojnega zločina nad Ukrajino bi morale v prihodnje slediti; tudi za Putina in ruski vojaški vrh, sporoča mednarodna skupnost. Zločini in zavržna dejanja se morajo končati s preiskavo, sojenjem in ustrezno kaznijo. Žal pa to ne more obuditi k življenju vseh nedolžnih žrtev, ki so umrle prav zaradi krivcev s konkretnimi obrazi, imeni in priimki; zaradi nekaj posameznikov, ki imajo na vesti ugasla življenja in gorje. Ostajajo globoke rane, ki se nikoli povsem ne zacelijo.


Preberite še


Najbolj brano