Moj odnos do smrti

Prvi spomin na minljivost sega v čas, ko je umrl nono. Imela sem štiri leta. Nonota se ne spomnim, tudi žalosti ali žalovanja bližnjih ne. Kar pa imam zasidrano v spominu, so poskusi staršev, da prikrijejo žalostno dejstvo dokončnega odhoda.

Nenavadno naključje je hotelo, da me je nedolgo po tem oče snemal na star diktafon, tako za spomin. In medtem ko me je spodbujal, naj zapojem pesmico ali povem dogodivščino iz vrtca, sem, zanimivo, štiriletna navihanka neutrudno spraševala: “Kje je nono?” Na tem posnetku je poleg otroškega pripovedovanja in prepevanja tako trajno ovekovečeno tudi muzanje odraslih in mučno izmikanje resnici. Kar sem ob poslušanju teh posnetkov desetletja kasneje slišala, je bilo dejstvo, kako zelo sem, štiriletnica, vedela, za kaj gre in da mi skušajo to prikriti. Najbrž so čakali, da bom na nonota kar pozabila in da bom nekoč, ko bo “pravi čas”, že izvedela resnico.

Sodobni človek je strahotno padel na izpitu končnega slovesa in s tem ogromno izgubil. Z zanikanjem in umikom smrti, ene najbolj prvobitnih in naravnih situacij v življenju, takih kot sta spočetje in rojstvo samo, smo izgubili tudi smisel in radost nad življenjem.

Starševska želja po zaščiti pred smrtjo je bila v hecnem nasprotju s praktičnim in prijateljskim odnosom, ki ga je do smrti imela moja nona. Pri njej sem preživljala poletja in se učila modrosti življenja. Eno od teh je bilo sobotno obiskovanje pokopališča in groba pokojnega moža ljube none. Ritual obiska mrtvih se je pričel že dan prej s kuhanjem voska stopljenih sveč, iz katerega sva oblikovali nove. Sledilo je nabiranje obveznih gladiol na vrtu, pražnja odprava - dva lična čopka in pentlji v barvah zastave, torej rdeči, modri ali beli. Po vožnji s trolo se je prava pustolovščina šele začela. Medtem ko je nona čistila grob moža in še nekaj drugih, češ, njihovi otroci bodo pa čistili mojega, ko bom jaz tukaj ležala, sem se sama brezskrbno igrala med in po grobovih, občudovala različno poslednje okrasje, se navdala z vonjem sveč in rož in pred odhodom pridno pobrala ves stopljeni vosek, ki sva ga z nono nato ponovno reciklirali v sveče. Vmes se je nona s pokojnimi še malo pomenila, včasih pojezila ali komu povedala, kaj mu gre. Noni se imam tako zahvalit za bolj sproščen odnos do smrti, grobov in spomina na mrtve.

Kasneje v življenju s smrtjo nisem imela prav dosti opravka. V šoli je bil govor o smrti zreduciran na formalno obeleževanje Dneva mrtvih, ko smo padlim junakom prižigali svečke. V svetu meni bližnjih odraslih smrt ni bila pogosta tema pogovora ali pa so pogovore o njej dobro skrivali. Kot otrok, razen smrti sošolčevega očeta v osnovni in še ene smrti v srednji šoli, drugih nisem osebno doživela.

Je pa odnos do smrti v mojih dvajsetih močno zaznamovala smrt mame. Najbrž bi mi bilo lažje, če bi se v času odraščanja bolje seznanila s človeško minljivostjo. Takrat sem tudi spoznala, kako me v šoli in pravzaprav nikjer drugje niso naučili najosnovnejših stvari o smrti in umiranju, ki bi jih vsak človek moral vedeti. Stvari, ki so tako banalne, ki se tičejo nas vseh. Stvari, ki so vsaj tako pomembne ali celo bolj kot to, kako pravilno umivati zobe, držati škarje ali se obnašati za mizo. Namreč, kaj narediti, ko človek umira, in kaj, ko umre? Čisto praktično, kako poskrbeti za ljubo mrtvo osebo, pa tudi, kako se od umirajočega in mrtvega primerno posloviti in nato odžalovati?

Vem, da so bila ta vedenja nekoč bolj prisotna in so še ponekod. Da je še nedolgo nazaj večina umirala doma, da so v domači hiši ležali do končnega slovesa in da so se otroci sproti učili vseh pomembnih resnic o umiranju in smrti. Počasi pa smo odhod iz tega sveta izrinili iz naših življenj in odgovornost zanj predali anonimnim institucijam, kot so bolnice in komunalno podjetje, ki poskrbi za diskreten umik trupla.

Sodobni človek je strahotno padel na izpitu končnega slovesa in s tem ogromno izgubil. Z zanikanjem in umikom smrti, ene najbolj prvobitnih in naravnih situacij v življenju, takih kot sta spočetje in rojstvo samo, smo izgubili tudi smisel in radost nad življenjem. Smrt smo spremenili v nekaj odmaknjenega, hladnega, tujega, v čisto grozo in strah. V nekaj, o čemer se ne govori in o čemer naj se čim manj razmišlja. Danes vem, da se je nona na smrt pripravljala celo življenje, z rednimi obiski moža na pokopališču, s sproščenim dnevnim komentiranjem lokalnih osmrtnic in z doživetimi pripovedmi o vseh mogočih vojnih grozotah ali smrti bližnjih, sosedov, prijateljic. Danes vem, da je s staranjem, minljivostjo in smrtjo udobno sobivala. Smrt je dojemala kot to, kar je - neločljiv del življenja. Ko je v pozni starosti umrla, sem bila več tisoč kilometrov daleč, na drugi celini. In vendar se je prišla poslovit, prišla mi je povedat, da je vse dobro in prav, tako, kot mora biti. In tako dokončno izoblikovala moj odnos do smrti.


Preberite še


Najbolj brano