Pravi človek za (dokumentarni) film

V predstavitvah režiserja, v polovici od več kot 30 dokumentarnih filmov tudi scenarista Dušana Moravca, dosledno povedo, da je v javnost iz Idrije stopil kot basist slavnih pankovskih Kuzel. O panku še ni posnel filma. O drugih glasbenih žanrih in njihovih (po)ustvarjalcih pač. Po glasbenem uvodu, seriji nevsakdanjih portretov, se posveča zgodovini. Nedavna premiera filma Partizanske smučine - Cerkno '45 je povod za pogovor z umirjenim, a filmsko hiperaktivnim Moravcem.

S filmom Partizanske smučine - Cerkno '45 ste v Cerknem in širše preveč prezrtemu športnemu dogodku NOB postavili spomenik, ki si ga zasluži. Ste sam in ekipa z monumentalnim dokumentarcem zadovoljni?

“Film sva pred štirimi leti s sodelavcem Matjažem Mrakom začela snemati na svojo pobudo. Pomembna spodbuda in pomoč je bil predsednik organizacijskega odbora spominske smučarske tekme na ta dogodek - polkovnik Miha Butara. Žal dolgo nismo uspeli pridobiti denarja zanj. Sva pa tik pred zdajci posnela zadnji živi priči tekem partizanov v osvobojenem Cerknem, ko ga je še obkrožalo okrog 15.000 okupatorjevih in domobranskih vojakov. Lani smo na razpisu denar le dobili in film dokončali. Odmevi so ugodni, odzivov je bilo ogromno. Prijatelj iz Celja mi je ravnokar sporočil, da ga je gledal s staršema, ki sta letnik 1932 in 1936 in dodal, da je mama ob filmu ves čas prepevala. Take zgodbe in zavest, da smo ohranili spomin na izjemen partizanski športni dogodek, je za nas največje zadoščenje. Sam svojih filmov ne gledam prav pogosto. Za mene je še prezgodaj, da bi si ga ponovno ogledal in z razdalje ocenil, kakšen film je nastal.”

Od veselja do veselja

V Ljubljani, po malem pa po svetu živeči in delujoči Idrijčan - Dušan Moravec - Dule (1964), je umetnik, ki kot režiser še ni pomislil, da bi se zaposlil in živel od plače do plače. Ker uživa v raznovrstnosti in zna potešiti dušo, svojo in gledalcev, s filmi z na moč raznovrstnimi aktualnimi temami, mu nikoli ni treba na kolena. Polno je (pre)zaposlen kot svobodni umetnik. Kot režiser in scenarist zadnjih 18 let. Ko smo ga vprašali, koliko filmov je v tem času posnel, se je nasmehnil: “Okrog 20, morda 25?” Mi smo jih našteli 32 in se ušteli. Podrobnejši pregled je pokazal, da jih je blizu 40. Nastajali so med Ameriko in Rusijo. V glavnem pa doma, kjer režira še prireditve in prostovolji z režisersko taktirko in peresom v rokah. Piše od nekdaj. Pesmi in prozo, a časa za objavo še ni našel. Obljublja, da ga bo. Ne grem na koleno se imenuje film, v katerem je s soscenaristom Miho Šaleharjem predstavil glasbo, ki edina pri nas ne čaka na subvencije, a v svoji enostavnosti odlično živi z najbolj množičnim občinstvom. Od veselice do veselice torej popularno zabavno glasbo, ki jo je kot najstnik, bas kitarist in pevec v pankovskem bendu Kuzle vsaj nekoliko zaničeval. Dolgo že ne zaničuje ničesar in nikogar. Obratno je socialno občutljiv odprt za vse delovne ljudi in njihovo ustvarjanje sedaj in nekdaj. Zato se pomika od veselje do veselja z “delanjem” filmov. “Le moralno vprašljive teme me ne zanimajo,” je povedal. Torej ga ne zanima niti politika. Je pa v njej, kot sekretar idrijske družbenopolitične ZSMS, svojo poklicno pot za redno plačo začel. In jo hitro zapustil, saj mu je bilo bliže prostovoljno “politično komisarstvo” nekdanje, po vsej Sloveniji gostujoče idrijske alternativne kulturne skupine Hidrogliste. Za kruh je oddelal pestro paleto zaposlitev, da je naposled preko novinarstva življenjsko “diplomiral” in našel poslanstvo v filmu.

Dolžnost izpostaviti svetle in grozljive plati zgodovine

Ali po študiju dokumentov in snemanju filma soglašate, da je šlo za zimsko partizansko smučarsko olimpijado svetovnega slovesa?

“Definitivno! Ne vem, od kod ta sramežljivost in zakaj se ljudje posebnosti dogodka ne zavedajo. Zato smo kot strokovnjake v film povabili največje poznavalce vojaškega in siceršnjega smučanja - profesorja na Fakulteti za šport dr. Hermana Berčiča, brigadirja Janeza Kavarja in arhitekta, nekdanjega smučarskega reprezentanta Aleša Gučka. Pomen tekem so utemeljili. Predvsem pa je šlo za veliko željo po svobodi, miru in vrnitvi v normalno življenje. Dobro se mi zdi, da smo poudarili, kako lahko taka nenasilna akcija demoralizira okupatorja. Smučine so čudovit primer tovrstne demoralizacije, ki bi jo lahko dali v učbenike.”

Vsak scenarij za filmski dokument zahteva poglobljen študij. Ste bilo ob smučinah soočeni tudi s pomanjkljivo ohranjenimi dokumenti?

“So teme, ki jih v raziskovanje prepustim scenaristom, ki jih bolje obvladajo. V tem, kot v ostalih filmih, za katere sem scenarij napisal sam, je preučevanje teme zanimivo raziskovanje. V primeru smučin je bilo izjemno, ker sem veliko časa prebiral dokumente tega časa v arhivu Slovenije. Težko je povedati, kako sem se razveselil dokumenta - ukaza, s katerim je štab IX. korpusa 31. divizije pod poveljstvom komandanta Evgena Matejke - Premca pozval poveljnike vseh partizanskih enot, naj na tekme pošljejo najboljše smučarje. Našli smo tudi več ostalin tekem, med njimi ohranjene smuči in skupaj s spominjajočimi dogodek zaokrožili.”

Sedanji čas oziroma vladajoča politika ni naklonjena temam iz NOB. Tudi na RTV, za katero ste doslej posneli največ filmov, se je marsikaj spremenilo. Je bilo kaj nasprotovanja predvajanju filma o smučinah v elitnem terminu?

“Ne! Vem, da se na RTV marsikaj dogaja, a jaz s tremi, od dnevne politike neodvisnimi uredništvi - za resno glasbo in balet, dokumentarnim in zabavnim - dobro sodelujem. Mojim idejam so bila vedno naklonjena in pravkar se dogovarjamo za nov film. Z nekdanjo novinarko Saško Petejan sva pred leti naredila film Strah ostane o taboriščih, ki so jih Italijani postavili za Slovence in Hrvate. Sedaj se bova lotila holokavsta. Vključila bova vse bolj redke priče tega časa in skušala prikazati naš odnos do tega grozodejstva. To je tema, ki jo nacionalna TV mora obravnavati, jaz pa sem jo kot dokumentarist dolžen izpostaviti.”

Tudi lani in predlani, ko je filmska produkcija zaradi zadrževanja denarja zanjo stala, ste posneli več filmov?

“Covid je sam ponudil temo. Najprej nas je ustavil. Z žal že pokojnim taboriščnikom Tomažem Vukom iz Mirna smo se ravno odpravljali na snemanje v Dachau, Auschwitz in Buchenwald, ki ga je gospod Vuk preživel, ko je nastopila epidemija. Potovanje smo bili primorani preklicati. Tedaj je urednik na RTV sprejel mojo pobudo za film Vmesni čas, v katerega sem povabil različne pričevalce o preživljanju prvega meseca covida. Film je imel že ob predvajanju dober odmev. Predstavljam si, da bo čez leta še bolj zanimiv, saj smo ujeli čas, ko nam o covidu in epidemiji ni bilo nič jasnega. 30-letnica kultnega Radia Ga Ga pa je bila tema istoimenskega jubilejnega filma, ki je bil lani nagrajen kot najbolj gledan dokumentarni film na slovenskih televizijah.”

Pank - prehod v nekaj drugega

Pred leti je bil najbolj gledan vaš film Kaj ti je deklica oziroma Blazno resno o Desi Muck. To je eden redkih v seriji portretnih filmov, ki niso bili povezani z glasbo.

“Veliko stvari me zanima, idej imam ogromno. Privlačijo me dejavni ljudje in nanje rad pogledam z drugega zornega kota. Predstavil sem veliko ne glasbenikov. Ob Desi Muck, v filmu Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič izjemnega striparja, v filmu Govoreče glave filozofe, v Klancu do doma akademskega slikarja Rafaela Terpina, pa fotoreporterje, letalce ... Res pa je, da je glasba tista, ki vseskozi zanima mene, predvsem način uporabe glasbe. Prav pri vsaki končni verziji filma sem vedno znova fasciniran nad pomenom glasbe zanj. Ponudi neverjetno paleto čustev in z njimi širši pogled.”

V filmih ste predstavili izvajalce najrazličnejših glasbenih žanrov - od jazza prek zabavne glasbe do elektronike. Manjkata klasična glasba in, najbolj nenavadno, pank.

”Panka ne razumem zgolj kot glasbo, ampak kot prehod v nekaj drugega. Res me zanima ogromno stvari in od tod pisana paleta tem, ki se jih lotevam.”

Ob 40. obletnici nastanka Kuzel smo vas kot basista videli v filmu, ki sta ga pripravila vaš sodelavec Mrak in scenarist Robi Šabec. Letos je 40. obletnica razpada benda, ki je ob Kuzlah naredil slavno tudi Idrijo. Zakaj tedanjega časa ne ujamete v film?

“Razmišljam o tem. O Kuzlah bi rad naredil igrani film. Pred sabo vidim muzikal v stilu Briljantine. Sam Kuzle vsaj toliko kot novovalovski vidim kot ljubezenski bend v tedaj sivi, a zanimivi Idriji. Zamislite si: med še delujočimi jaški sprehajajoče rudarje, paciente psihiatrične bolnišnice v bolniških plaščih na ulicah, 300 do 400 vzgojiteljic, ki so se šolale v Idriji, ob vsem tem pa še zanimivo zabavno in alternativno kulturno sceno. Popolna kulisa za drugačen film o tistem času.”

“Drugače” pravzaprav predstavljate vse, česar se lotite na svojo pobudo. Drugačna je tudi vaša univerza. Po naključju ste bili sošolec omenjenih vzgojiteljic, potem pa ste naredili življenjsko univerzo v paleti različnih poklicev. V film ste menda naključno “padli” iz novinarstva?

“Morda ni bilo naključje, saj mi je žena Maša kot novinarju večkrat rekla, da bi moral snemati filme. Očitno sem tako razmišljal, čeprav sem sam šele po časopisni reportaži o kamniških boksarjih začutil, da je to snov za film. Reportažo sem napisal prav za Primorske novice, po njej scenarij za film o boksu in ga z režiserjem Leonom Matkom leta 2003 dokončal. Odtlej sem pri filmu. Vse izkušnje, ki sem si jih prej nabral, so za dokumentarista mojega tipa dragocene. Znam videti stvari tudi iz drugega zornega kota in to, se mi zdi, je bistveno.”

S harmoniko v Severno Korejo in na Kitajsko

Pod drugi film - Izkušnja razlike, posnet v kamniškem domu CIRIUS, tedaj domu za invalidno mladino, ste se še podpisali kot scenarist. Po tretjem - Harmonikarji, ki je razkril neverjetno razsežnost tega “narodnega” instrumenta, pa prvič tudi kot režiser.

“Film Izkušnja razlike, ki sva ga naredila z režiserjem Markom Naberšnikom, je bil res predvajan in ugodno ocenjen na festivalih med Moskvo in Berlinom. S filmom šestih zelo različnih harmonikarjev, vsestranskih glasbenikov, smo želeli spremeniti predsodke o tem našem ljudskem instrumentu. Mislim, da nam je uspelo. Pravzaprav je to uspelo šestim sodelujočim glasbenikom - od ljudskega Lojzeta Slaka do najmlajšega koncertnega harmonikarja Marka Hatlaka.”

Medtem ko smo mi topili predsodke o harmoniki, je vas film popeljal v Severno Korejo, do izkušnje, ki je dana zelo redkim.

“Na severnokorejski festival smo se uvrstili s pomočjo prijatelja, ki je takrat delal na Kitajskem. V Severni Koreji je harmonika zelo priljubljena, a jo seveda uporabljajo drugače kot pri nas. V Pjongjangu sem bil enajst dni. Bilo je leta 2005, deset let pred odmevnim gostovanjem Laibacha v tej državi. Gostje festivala smo imeli osebne prevajalce, ki so bili bolj varnostniki. Po mestu smo se morali pomikati v koloni, brez foto aparatov in druge opreme. Od hotela se nismo smeli oddaljiti več kot 400 metrov. Kljub nadzoru in majhnemu šoku, ki so ga Severnim Korejcem povzročili naši filmski harmonikarji - Bratko Bibič, Drago Ivanuša, Hatlak..., je bil film lepo sprejet. S severno korejskim ministrom za kulturo smo se celo dogovorili, da bi posneli film o njihovih partizanskih filmih in njihovi filmski produkciji. Srečali smo se tudi z njihovimi igralci. Žal je bilo enega lepega dne prej živahne korespondence konec.”

Potem pa ste jo z družini mahnili živet na Kitajsko in v snemanju je nastala majčkena praznina.

“Žena, ki je sinologinja, je na Kitajskem delala diplomo, jaz pa sem pisal reportaže za naše časopise. Živeli smo v prijaznem, čistem mestu večne pomladi Kunmingu, središču province Junan. Leži na 2000 metrih nadmorske višine, ob meji z Vietnamom, Laosom, Tajsko ... Kitajska, nam nepredstavljivih razsežnosti, je celi družini ostala v lepem spominu. Kunming s 4,5 milijona prebivalcev sodi med manjša kitajska mesta. Ko sva se denimo s taksistom pretolkla do tega, kje leži Slovenija, me je vprašal, koliko prebivalcev ima. Povedal sem mu, da dva milijona. Utihnil je in razmišljal. Šele, ko sem izstopal iz taksija, mi je osupel povedal, da je njegova žena pred leti sodelovala v popisu prebivalcev Kitajske in da je bilo vseh popisovalcev šest milijonov.”

Slovenija je dovolj velika za zanimive zgodbe

Razsežnosti Kitajske z 1,4 milijardami ljudi vam ob povratku v majceno Slovenijo niso vzele poguma, saj ste vsako leto posneli po več filmov?

“Na zanimivo temo za film naletiš na vsakem koraku in kjer koli. Srečaš človeka in že je tu zgodba. Prav vsak od nas ima zgodbo. Sploh se ne sprašujem, kako zgodbe pridejo do mene. Preprosto pridejo in gredo z mano naprej. Uživam v poslušanju zgodb in s filmi imam možnost, da jih posredujem naprej.”

Je za vas težje, ko vam zgodbo ponudijo oziroma, ko niste sam scenarist svoje zgodbe?

“Pravzaprav mi je “fajn”, ko mi ponudijo temo. Spoznam nekaj novega, nekaj kar me lahko popelje tudi do drugih, novih zgodb. Scenaristična raziskava za dokumentarne filme je pot, ki se je vedno veselim. Nepredvidljivih stvari na tej poti pa še bolj. Če vem, da temo drugi poznajo bolje od mene, z veseljem poiščem scenarista, ki jo obvlada. Zato sodelujem z zelo različnimi scenaristi, ki imajo spet vsak svoj pristop in način pripovedi.”

Dušan Moravec (Foto: Borut Živulović/Bobo)

Kar nekaj vaših filmov je bilo deležnih rekordnih predvajanj in nagrad?

“Največ nagrad je prejel film o vsestranskem umetniku iz Tuzle Damirju Avdiću. Film nosi naslov po verzu iz njegove pesmi - Pravi človek za kapitalizem. Omenila sva že nagradi za najbolje gledana dokumentarca na televiziji. Zelo zadovoljen pa sem bil, ker je bil film o pisatelju Ivanu Cankarju - Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja, ki smo ga posneli ob 100. obletnici pisateljeve smrti, leta 2018 peti najbolje gledani film v naših kinematografih.”

Vtis je, da so najbolj odmevali vaši portretni filmi, ko ste zanimive, a premalo znane ustvarjalce predstavljali, kot pravite, z drugačnega zornega kota. Zakaj ste se v zadnjih letih umaknili v zgodovinske teme?

“Nisem se umaknil. Pravkar končujemo film o pisatelju, novinarju in alpinistu Dušanu Jelinčiču iz Trsta. Scenarij je napisal novinar in kritik Robi Šabec, glasbo še ustvarja profesor Cveto Kobal. Kot vedno sodeluje snemalec in producent Matjaž Mrak. Res pa je, da se vse bolj zavedam odgovornosti, ki jo imam do ljudi, ki jih portretiram. Dobro je, da je bilo tega zavedanja v prejšnjih letih manj, saj se sicer takoj vklopi samocenzura. Človeka vedno želim pokazati na svoj način, sočasno se ne smem odmakniti od njegove resnične podobe. Portreti so zahtevni, a jih bom še delal.”

Kar nekaj portretirancev - denimo stripar Tomaž Lavrič, delno tudi Desa Muck in Avdić, se v filmih niso želeli pokazati. Je tak portret delati težje?

“Ne. Oba načina, ko portretiranci sodelujejo oziroma se držijo v ozadju, sta mi blizu. Vedno se dogovorimo. Ko nam je Lavrič povedal, da noče, da ga pokažemo v filmu, sem bil celo vesel, saj smo s tem pridobili minutažo za boljšo predstavitev njegovega ustvarjalnega procesa in zares izjemnega dela.”

Najbolj ganljiv film - Beslan - kraj, ki ga ne pozabiš, govori o terorističnem poboju 334 učencev, učiteljev in svojcev v ruski Severni Osetiji. Se je režiserju težko čustveno umakniti iz take tragedije?

“Saj se moraš! Beslana pa nikoli ne bom pozabil. Tam smo snemali film o psihosocialni pomoči, ki jo je za žrtve tragedije izvajala Anica Mikuš Kos s sodelavci. Tja smo prišli nekaj let po dogodku, a šola je bila še nespremenjena, na pol porušena, pred njo pa so svojci 334 žrtev teroristov namesto sveč prinašali plastenke vode. Vseh 1128 talcev, predvsem otrok, od katerih so večino vendarle uspeli rešiti, so namreč v šoli tri dni zadrževali brez hrane in vode, da bi dosegli umik ruskih sil iz Čečenije. Pogled na vse te steklenice in plastenke z vodo je nekaj, kar ostane v tebi.”

Prebrati pisma Ivana Cankarja je tako rekoč nujno

Že omenjeni, delno animirani film o Ivanu Cankarju, ste pred štirimi leti posneli po scenariju vsestranskega Matjaža Pikala, ki je pisatelja tudi zaigral. Je bila zamisel, da vpletete “glasbeni” lik Kurenta iz pisateljeve povesti v pripoved, vaša?

“Ne! Ko so na razpisu iskali nekoga, ki bi posnel film ob 100. obletnici Cankarjeve smrti, sem vedel, da ima Pikalo scenarij. Leta 2012 so v Krškem po njem uprizorili muzikal Rok Kurent, ki je nastal iz znamenite Cankarjeve pripovedi Kurent. Naša ideja pa je bila, da Cankarja predstavimo drugače, zanimivo tudi za mlade. Poleg muzikala smo vključili animacije, ki jih je ustvarila Anka Kočevar in bila zanje pozneje nagrajena. Muzikal, animacije in zanimiva življenjska pripoved, so pritegnili.”

Film še vrtijo. Tudi v srednjih šolah in mladi so po ogledu dejali, da so spremenili pogled na prej nerazumljenega pisatelja. Ste ga tudi vi?

“Vse, kar sem Cankarjevih del lahko, sem prebral. Film smo delali dve leti in je bilo prebiranje nujno. To je bilo povsem drugačno dojemanje pisatelja kot v srednji šoli. Morda je Cankar za srednjo šolo pretežek. Ne vem. Za razumevanje potrebuješ življenjske izkušnje, razumevanje, kako se svet vrti in deluje. Vsem, ki še berejo, priporočam prebiranje njegovih pisem. Skoznje spoznaš Cankarja in vso njegovo izjemno širino, razgledanost, ciničnost. Čudijo njegova razmišljanja, strukture. Brez dvoma - genij! Če bi se Cankar sedaj znašel v Sloveniji, bi užival.”

Cankar se je vseskozi gibal po robu politike in njene filozofije, nazadnje je vanjo tudi vstopil. Vi pa ste bili v politiki dejavni na začetku svoje poti, sedaj pa se niti po njenem robu ne gibljete. Vas ta čas, ki ponuja snov od trilerjev do komedij, ne zagrabi kakšna politična tema?

“V politiki, čeprav poklicno, sem se ukvarjal bolj z organizacijo družabnega življenja. Veliko smo sodelovali z Markom Brecljem. Zdaj me politika kot taka ne zanima, čeprav bi bilo dobro, da bi še kakšen kulturni delavec vstopil v parlament. Da bi prepričeval utemeljeno in z zanosom, tako kot na primer Violeta Tomič. Me pa zabava pojavnost nekaterih politikov, ki so bili v mojem času in so še sedaj v samem vrhu odločanja.”

Na primer?

“Ko sem nedavno videl v mojem času predsednika ZSMS Idrija, sedaj direktorja velike korporacije Hidria Iztoka Seljaka in premierja Janeza Janšo, ki je bil takrat član predsedstva republiške ZSMS, kako sta skupaj položila temeljni kamen za tovarno prihodnosti v Spodnji Idriji, me je to nadvse zabavalo. Seveda pa smešno to nikakor ni. Sam sem bil politični temi še najbliže, ko sva z Marijo Zidar leta 2014 naredila film o gladovni stavki kot sredstvu upora. V uvodnem desetletju Slovenije je bilo veliko tovrstnih stavk. Dotaknila sva se tudi stavke kosovskih trepčanskih rudarjev iz leta 1998, ki je zamajala Jugoslavijo.”

Privilegij Idrije: filmska knjiga spominov

Dolgo niste več v Idriji, a vam mora biti ta hvaležna za številne filme. Čeprav delate in živite v Ljubljani, Idrije očitno nimate za kraj na koncu sveta?

“V Idrijo se rad vračam, se družim s prijatelji, čeprav se mesto demografsko in navzven hitro spreminja. To je normalen proces. V Idrijo so ljudje vedno prihajali delat. Tudi naši starši so vanjo prišli od nekod. Še vedno pa Idrija ponuja izjemne zgodbe. Lani smo bili na dobri poti, da posnamemo film o prvi slovenski realki, poznejši gimnaziji. Žal sta se sponzorki, največji družbi v občini, ki naj bi, tako sta vsaj javno obljubili, primaknili del denarja, pozneje premislili. Da bo film tako ali tako nekje obležal, sta sporočili. Jaz pa sem prepričan, da zgodovina, ki je zapisana na filmski trak, ostane dosti dlje kot dizelske svečke ali kolektorji.”

Idrija vam mora biti hvaležna zlasti za ohranjanje spominov dejavnih Idrijčanov. Snemanje ste poimenovali avdiovizualna knjiga spominov. To je vaša prostočasna in verjetno naporna dejavnost?

“Snemava z Matjažem Mrakom in to z velikim veseljem. Zanima naju, kakšna je bila Idrija nekoč. Matjaž skrbi tudi za najsodobnejše ohranjanje filmskih zapisov, da se bodo, kljub spreminjanju tehnike, ohranili. Cilj je vsako leto posneti okrog deset, predvsem starejših Idrijčanov in ohraniti nekdanjo Idrijo “živo”. Lani se je vključila še domačinka Danila Zaletel, ki z Božo Vencelj piše blog o nekdanji Idriji v značilnem idrijskem dialektu. Doslej smo posneli skoraj 30 spominov, tudi mnogih, ki so že odšli.”

Bosta “knjigo” res snemala, dokler nekdo na starost ne bo posnel vajinih spominov?

“Tak je namen. Fascinira me misel, da se bo skozi leta nabralo več sto spominov. Na kulturnem maratonu v idrijski gimnaziji se skozi vsa leta projekta z dijaki pogovarjamo o teh spominih. Sprejeli so jih dobro. Upava, da se bo med mladimi našel naslednik in nadaljeval, kot želiva, večno knjigo spominov.”

Taki spomini so privilegij vsakega kraja, a nima vsak Moravca in Mraka. Ali tudi iz ostalih lokalnih okolij dobivata ponudbe za snemanje filmov?

“Dobivava ali pa se zgodbe ponudijo same. Nedavno sem obiskal prijatelja, novinarja Borisa Čibeja, ki sedaj živi na Goričkem in v tem posebnem okolju, z drugačnim načinom življenja in razmišljanja, se je ponudilo več zgodb. So lokalne, a ravno zato tudi univerzalne in prav gotovo jih bomo posneli.”

Dobrega filma ni brez dobre ekipe

V povezavi s Kuzlami ste že povedali, da razmišljate o igranem filmu. Predvidevam, da vas igrani film mami tudi sicer?

“Moj ideal ni biti režiser, ampak scenarist igranih filmov. Ko bo čas, da se bom usedel, bom pisal zgodbe. To - pripovedovanje - me zanima. Precej zgodb sem že napisal, tudi en scenarij je odkupljen. Čas za igrani film prihaja.”

Koliko dela ste pri snemanju pripravljeni prepustiti samostojnim odločitvam ekipe?

“Sodelujem z različnimi ljudmi. Običajno sam, zlasti ko delam za RTV, izberem direktorja fotografije in montažerja. Z njima tudi najbolj kreativno sodelujem. Izven RTV pa največ sodelujem z Matjažem Mrakom, ki je odličen direktor fotografije in producent. Ker je tudi sam posnel in režiral veliko filmov, se popolnoma zanesem, da bo vse, ne le tehnično, pač pa tudi vsebinsko, izpeljal popolno. Zanesljivo sem tiste vrste scenarist in režiser, ki zelo upošteva sodelavce oziroma želi, da aktivno sodelujejo. Skupinsko delo in usklajenost sta bistvena. Brez dobre ekipe ni dobrega filma.”


Najbolj brano