V Brdih so se poklonili spominu na “očeta” rebule

Na gradu Dobrovo so se danes ob 100. obletnici rojstva v več dejanjih poklonili spominu na lik in delo Zvonimirja Simčiča, ustanovitelja briške zadružne kleti, zagovornika in “očeta” rebule. V trajen spomin enemu največjih Bricev druge polovice prejšnjega stoletja bo poslej spominska plošča na grajskem dvorišču, ki sta jo svečano odkrila predsednik republike Borut Pahor in Igor Simčič.

Odpri galerijo

DOBROVO > V Brdih strumno stopajo po poti rebule, poti, ki jo je vizionarsko začrtal Zvonimir Simčič (1921-2008). Včerajšnji poklon njegovemu delu je bil prežet z mislimi o njegovem razumevanju briškega rastišča, odločnosti pri uresničevanju zamisli in o njegovi povezovalni vlogi.

Zaslužen, da so klet zgradili na Dobrovem

“Njemu gre zahvala, da je naša zadružna klet na Dobrovem, ne pa skupna, velika klet, nekje v Vipavski dolini,” je o Simčiču, svojem dolgoletnem direktorju, povedal briški župan Franc Mužič. “Prepričan sem, da nas rebula lahko povezuje,” je podprl čezmejne pobude, ki naj bodo po njegovem prepričanju začrtane v takšni smeri, da bodo soustvarjale pogoje za čim boljše življenje na vseh ravneh.

Promocija rebule bo meddržavna zadeva

“Z italijanskim kolegom sva se strinjala, da je današnje srečanje močan signal čezmejnemu sodelovanju pri promociji rebule,” je bil zadovoljen slovenski kmetijski minister Jože Podgoršek, ki je v gradu na Dobrovem gostil italijanskega kolega, Tržačana Stefana Patuanellija. Ministra sta povedala, da usklajujejo memorandum o sodelovanju, ki bo, kot je naznanil italijanski gost, podpisan predvidoma marca nekje na italijanski strani, čeprav je bila tiha želja Bricev, da bi se to zgodilo že danes v okviru svečanosti v spomin na Zvonimirja Simčiča. Patuanelli je poudaril, da “narava, gozdovi in morje ne postavljajo meja, postavljajo jih ljudje.” Izpostavil je, da je prijateljstvo med državama trdno, tako rekoč na poti bratstva. Povedal je še, da bo morebitna pobuda za vpis regije Brda-Collio na Unescov seznam spomin na Zvonimirja Simčiča. Na vprašanje PN o statusu pobude za vključitev Italije v evropsko zaščito terana, kar bi omogočilo legalno poimenovanje vina tudi pridelovalcem z italijanske strani Krasa, pa je Podgoršek dejal, da je politična volja obeh strani enotna. “Zdaj so na vrsti vinarji v Italiji, ki morajo z našimi uskladiti parametre zaščite,” je sklenil.

“Moj oče je govoril, da so Brda vrhunski teritorij zlasti za bela vina, z opoko pa edinstveno rastišče za rebulo,” je med spomini na očeta, čigar premočrtnost in stremljenje k čim širši izobrazbi je orisal tudi kot borbo proti revščini, povedal Igor Simčič. Očeta je označil za vizionarja, strokovnjaka, stratega in prijatelja. “Imel je zelo mikavno ponudbo za vodenje kleti v Argentini, a se je odločil ostati v Brdih rekoč, da denar ni vse,” je med drugim razkril Simčič.

“Oče” rebule

Predsednik republike Borut Pahor je v nagovoru dejal, da v času, ko nihče ni verjel v uspeh rebule, Zvonimirja Simčiča ni nič odvrnilo od zastavljenega cilja, da ji “povrne sloves, ki so ga že davno opevali veliki mojstri poezije”. Zato danes doma in drugod, je poudaril Pahor, “upravičeno velja za očeta rebule”.

Rebulo, ki je bila v njegovem času velik jugoslovanski hit, v Zagrebu so je v osemdesetih spili kar milijon litrov na leto, je vtkal tudi v družinsko vinsko zgodbo, v kateri so v ospredju penine pod blagovno znamko Medot, kakor je bil nadimek njegovega očeta, pa tudi njegov.

O Simčičevem delu so posneli 20-minutni film Medotovo izročilo, v katerem so spomine nanj nanizali številni kolegi, sopotniki in sledilci.

Koronske omejitve so žal onemogočile bolj množično prireditev v spomin častnemu občanu briške občine. A je udeležba na svečanosti pokazala spoštovanje do dela Zvonimirja Simčiča, ki ni bil “le oče rebule, temveč oče napredka v Brdih,” kot je povedal ugledni vinar Aleš Kristančič (Movia). Na Dobrovem so bili številni ugledni vinarji z obeh strani meje, politiki, župani, diplomati in tudi nekdanji sodelavci in prijatelji.

“Stalno je ponavljal, kako pomembno je negovati ljubezen do zemlje in trte,” pa je ob koncu svečanosti dejal Simon Simčič, ki ima veliko odgovornost, a tudi čast, da kot gospodar pri Medotu neguje in razvija nonotovo zapuščino.

---