Zatiskajmo si še naprej oči

Adam McKay, ki je nase najprej opozoril z lahkotnejšimi komedijami z Willom Ferrelom v glavnih vlogah (Voditelj vrača udarec), a je kasneje z dramama Velika poteza o finančni krizi leta 2008 in Možu iz ozadja o Dicku Cheneyju zaplul tudi v bolj resne, kritične vode, je v svojem najnovejšem izdelku Ne glej gor združil oboje. Resno temo o ignoriranju podnebnih sprememb je zavil v (preveč) sproščeno satirično črno komedijo.

Študentka astronomije Kate Dibiasky (Jennifer Lawrence), ki je tik pred doktoratom, med svojim rednim raziskovalnim delom odkrije komet. Iz začetnega ekstatičnega veselja, saj bo komet poimenovan po njej, jo začne kmalu zatem skrbeti velikost kometa in njegova smer. Ta je namreč velik kot Mount Everest, drvi pa proti našemu planetu. Še preden stopi v stik s svojim profesorjem Randallom Mindyjem (Leonardo DiCaprio), izračuna, da bo ta čez približno šest mesecev treščil na Zemljo in zradiral svet, kot ga poznamo. Ko tudi profesor potrdi njene izračune, oba zajame panika. Dr. Oglethorp (Rob Morgan) iz Nase jim takoj prisluhne in razume obsežnost prihajajoče leteče katastrofe, a je tudi edini.

Apokaliptični komet nikogar ne zanima

Trojica namreč kmalu ugotovi, da grozeča kataklizma v obliki kometa ne zanima nikogar. Največja streznitvena trenutka sta sestanek z ameriško predsednico (Meryl Streep), ki jo bolj zanimajo medijski spini, ki bi izšli iz te novice, ter prvo televizijsko gostovanje v priljubljeni jutranji oddaji, ki jo vodita koketno okajena Brie (Cate Blanchett) in jezični Jack (Tyler Perry), njuno apokaliptično razkritje pa popolnoma zasenči “telenovela” med dvema zvezdnikoma.

Kako v svetu, ki je popolnoma izgubil kompas, kjer status na družbenih omrežjih šteje več kot znanstveno dejstvo, prepričati ljudi, da pogledajo na stvari racionalno in se zavejo neizbežne apokalipse? S tem vprašanjem se ubada Adam McKay, ki z alegorijo kometa skuša predstaviti odnos vladajočega razreda do podnebnih sprememb. Te že kažejo svoje zobe, a nikogar od tistih, ki imajo niti v svojih rokah, ta pereča tema ne zanima kaj preveč oziroma nikogar ni dovolj v hlačah (in v žepih), da bi rekel bobu bob, ampak, kot je dejala mlada aktivistka Greta Thunberg, vse skupaj odpravijo z “bla, bla, bla”.

Trivializirana tema

Osrednjo temo je McKay sicer večkrat po nepotrebnem zasenčil in razpotegnil, na primer, precej odveč sta ljubezenska obvoda s televizijsko voditeljico (Blanchett) in tudi z mladim aktivistom, anarhistom (Timothée Chalamet). Ključna težava pa je forma, in sicer zelo sproščena satirična komedija, križana s filmom katastrofe, s katero je McKay to temo preveč trivializiral in jo predstavil kot še eno nerelevantno, lunatično zgodbo v poplavi zahodne “idiokracije”. Prepričani so že prepričani, preostali, ki prisegajo na puhle resničnostne šove in drugo influensersko ter zarotniško nesnago na družbenih omrežjih, namreč utegnejo v tem filmu videti le še eno razvedrilo, čeprav s pikrim, a hollywoodsko zapakiranim sporočilom.

---