Ko jih vladar sveta dobi po glavi

Nedeljski napad medvedke na lovca pri Postojni je znova sprožil ostre polemike med zagovorniki živali in narave na eni in zagovorniki človeške podreditve narave na drugi strani. Spet so se razvnele debate o krvoločnih lovcih, ki da streljajo vse povprek, in pomehkuženih ljubiteljih živali, ki so pametni v desetem nadstropju stanovanjskega bloka.

K sreči je enih in drugih le za vzorec, resnica pa je, kot po navadi, nekje vmes. Resnica je, da je divjih prašičev preveč, da so minulo noč razrili še en travnik, in če bodo danes ponoči še enega, bo kmet iz vasice, za katero ljubitelji živali še slišali niso, čez kak mesec prodal tistih pet krav in živel le od svoje pokojnine ali poiskal službo v bližnji fabriki. Če jo bo dobil.

Čas je za trezen premislek, koliko divjadi premore naš prostor. Da bo divjad še naprej tekala po naših gozdovih, in se “vladar sveta” ne bo bal, da jih bo ob vsakem sprehodu dobil po glavi.

In kako bo to vplivalo na ljubitelja živali? Tako, da bo moral za prihodnjo veliko noč kupiti steroidov polno kdo ve čigavo meso in da bo divjad kmalu prišla tudi do mestnih vrtičkov, ker se bosta razrita travnika zarasla. In če je vegetarijanec, ne bo mogel pridelati niti svoje solate. Kupil jo bo. Spet, kdo ve čigavo.

Podobno je z medvedi. Sam sem ga že srečal in tako, kot sem ga, bi ga lahko enkrat mesečno. Ampak nimajo vsi te sreče. Kot nimajo vsi tartanske proge kilometer od hiše, kot nimajo vsi urejenih trim stez v neposredni bližini hrupnih mest in cest. Nekateri tečejo, kolesarijo in nabirajo gobe tudi sto metrov od medvedjega brloga. Nekateri so celo lastniki zemljišč z medvedjimi brlogi.

Če priznamo ali ne, si je človek skozi stoletja razvoja popolnoma podredil naravo. Zakaj? Zato da nas danes lahko toliko preživi in da živimo varno. Da nas ni strah za otroke, ki se igrajo v bližnjem gozdičku. Zato v Evropi tudi ni več bizonov, tigrov, hijen, levov in celo nosorogov.

Lahko smo ponosni, da so ravno naši kraji tisti, kjer so se medved, volk in ris ohranili. Potem ko so jih še po drugi svetovni vojni masovno pobijali, volkove danes lahko slišimo tuliti v noč. Zaščitili smo vse tri: medveda, volka in risa, zadnjega tudi znova naseljujemo.

In na tej točki, ko je narave toliko, kot je pač je, in divjadi toliko, da jo dnevno srečujemo, ni prostora ne za glas absolutnih ljubiteljev živali in ne za glas brezčutnežev, ki nastavljajo smrtonosne zanke. Čas je za trezen premislek, koliko divjadi lahko premore naš prostor, da bomo vsi srečni. Divjad, ki bo prosto tekala po naših gozdovih, in “vladar sveta”, ki se ne bo bal, da jih bo ob vsakem sprehodu po gozdu dobil po glavi.


Preberite še


Najbolj brano