Je mogoče biti trajno srečen v dvoje?

Zakaj je toliko ljudi v partnerstvu nezadovoljnih? Tudi naraščajoče število uradnih razvez kaže na to, da so mnogi nad svojimi razmerji obupali. Kaj se torej dogaja na področju ljubezensko partnerskega življenja?

Esther Perel, belgijska psihoterapevtka in avtorica mednarodne uspešnice Eros v ujetništvu: obujanje erotične inteligence, ki se že več kot 40 let ukvarja s partnerskim in družinskim svetovanjem, pa tudi z medkulturnim preučevanjem ljubezni, partnerstva in spolnosti, meni, da je danes partnersko življenje dejansko težje, kot je bilo včasih ali kot je (še) danes v nekaterih drugih kulturah.

Od partnerstva in partnerja oziroma partnerice danes enostavno pričakujemo preveč. Od njega (ali nje) pričakujemo, da bo strasten ljubimec, najboljši prijatelj, zaupnik, zanimiv sogovorec, dober starš, prijeten in neproblematičen sostanovalec, ekonomski sovzdrževalec in še kaj bi se našlo.

Avtorica kot ključni razlog navede to, o čemer antropologi in sociologi družine že desetletja predavajo na evropskih univerzah, in sicer, da od partnerstva in partnerja oziroma partnerice danes enostavno pričakujemo preveč. Od njega (ali nje) pričakujemo, da bo strasten ljubimec, najboljši prijatelj, zaupnik, zanimiv sogovorec, dober starš, prijeten in neproblematičen sostanovalec, ekonomski sovzdrževalec in še kaj bi se našlo. Skratka, od partnerja pričakujemo, da bo zadovoljeval celo vrsto naših potreb in želja, za katere je tradicionalno skrbelo več ljudi, razširjena družina ali “cela vas”.

Partnerstvo je bilo včasih bolj enostavno tudi zato, ker so bila partnerska in družinska razmerja bolj določena in regulirana. Zelo jasno je bilo, kaj lahko in česa ne moremo pričakovati od moža oziroma žene in kaj sploh lahko dobimo v partnerstvu ter katere naše potrebe bomo morali zadovoljiti drugje. Zakon je bil v prvi vrsti ekonomski dogovor. Jasno je bilo nenazadnje tudi to, da zakonske zveze ne moremo kar tako zapustiti.

Danes je vse možno in stvar dogovarjanja. Sociologi zato govorijo o sodobni družbi kot fluidni. Včasih se ni izgubljalo časa, energije in emocionalnega vložka z nenehnim prevpraševanjem, kaj bi moral oziroma morala in česar ne bi smel oziroma smela partner ali partnerica storiti, temveč se je partnersko življenje enostavno živelo skladno s pravili, določili in pričakovanji cerkve, sosedov, družine in skupnosti. Vedelo se je, kaj se spodobi, pričakuje in kaj ne ter kakšne so sankcije za odklonsko vedenje. Danes je vse stvar nenehnega dogovarjanja: se bova poročila ali ne, bova imela otroka ali ne, kdaj in koliko jih bova imela, bova na poroko povabila starše, kaj pa sorodstvo, se bova poročila v cerkvi ali na plaži, bova delala oba ali samo eden, je kontracepcija moja zadeva ali tvoja, bova skupaj hodila na dopust ali s prijatelji, bova imela skupne hobije ali ločene in tako v nedogled.

Poleg tega v podobi srečne romantične ljubezni, prevladujočem idealu zahodne družbe, ni prostora za čisto konkretne zadeve, s katerim se neizogibno soočimo v vsaki zvezi, in sicer, kdo bo odnašal smeti in pral umazane nogavice, čistil kopalnico, plačeval položnice, urejal avtomobilsko zavarovanje, obiskoval govorilne ure ... Delo, odgovornost, potrpežljivost, konflikti in neprijetna opravila so iz iluzije o srečnem dosmrtnem ljubezenskem življenju skrivnostno izginili.

Avtorica izpostavi še eno ključno razliko, na katero smo povsem pozabili, in sicer, da partnerstva in ljubezni ne gre enostavno enačiti. V partnerski/zakonski zvezi, ki naj bi bila trajna, tudi vseživljenjska, je pomembno, kaj si želimo in kaj pričakujemo. Gre za zvezo, v kateri se bo ustvarjalo dom, imetje, družino, v kateri se bo skrbelo za otroke, šibkejše, starejše. Če iščemo zgolj ljubezensko zgodbo, je skrb odveč, saj ni pomembno, ali naju s partnerjem vežejo podobne vrednote, pogled na prihodnost in podobno, saj ljubezenski partner ni nujno nekdo, ki ga predstaviš staršem in s katerim boš živel. Če pa si želiš ustvariti partnersko/zakonsko zvezo, je poleg ljubezni vanjo potrebno vključiti še kaj več. Zato je bilo nekoč (in je še vedno v mnogih delih sveta) v izbiro življenjskega sopotnika/ce vpetih več ljudi, razširjena družina ali “cela vas”.

Za vzdrževanje dolgoročno srečne partnerske zveze avtorica svetuje spremembo pričakovanj, pri čemer ne gre nujno za nižanje kriterijev, temveč za njihovo prerazporeditev. Od partnerja ali partnerice je nerealno pričakovati, da bo zadovoljeval oz. zadovoljevala prav vse naše potrebe, saj ni super junak oz. junakinja, pa tudi mi sami nismo. Pomembno je, da naši partnerji zadovoljujejo del naših potreb in pričakovanj, tistih, ki so za naš odnos ključna. Športne aktivnosti, klepet ob kavi ali razglabljanje o knjigi lahko opravimo tudi s prijatelji.

Drugi nasvet se nanaša na prekinitev rutine in vnašanje sprememb v vsakdanje partnersko življenje. Za odnos je najbolje, če uspemo najti pravo razmerje med varnostjo oziroma rutino in novostmi oziroma vznemirljivostjo, ki odnos poživi. To razmerje pa ni fiksno, temveč se skozi leta skupnega življenja in obdobje, v katerem se nahajamo (na primer ali imamo otroke ali ne), spreminja.


Preberite še


Najbolj brano