Opazovalnica knjižnega zemljepisa
Kultura
19. 01. 2022, 15.56
, posodobljeno: 19. 01. 2022, 16.49
Poznavanje in poglabljanje gledališkega besedila z dragocenim dodatkom pogovora z režiserjem ali celo z avtorjem je neprecenljivo za popolnejše doživljanje predstave.
Bralna skupina tržaškega Pen Cluba je na predstavitvi in pogovoru poglobila vsebine predstave Tako bližji z avtorjem Luco
Quaio. Tokrat je celo zmanjkalo časa za vsa vprašanja. (Foto:
SSG)
Foto: SSG
Branje teksta pred ogledom predstave omogoča bralcu/gledalcu opazovanje detajlov, ki bi drugače prišli manj do izraza, kot tudi ustvarjanje mnenja o likih in situacijah, ki so lahko predmet primerjave in konfrontacije s pogledom režiserja. Zato tržaška bralna sekcija društva PEN kluba že več let sodeluje s Slovenskim stalnim gledališčem, kjer prireja srečanja na temo predstav gledališke sezone. Članice kluba berejo izbrane tekste in se o tem pogovarjajo na srečanju z ustvarjalci predstave. Število udeleženk se je letos povečalo; po začasni prekinitvi so s posebnim navdušenjem začele nov cikel pogovorov.
“Bralna skupina Pen je od ustanovitve leta 2013 prostor za opazovanje knjižnega zemljepisa južne Amerike, islamskih držav, daljnega Vzhoda in Balkana,” pravi predsednica društva Lina Morselli. In dodaja: “Od leta 2016 sodelujemo z drugimi tržaškimi kulturnimi ustanovami in v prvi vrsti s Slovenskim stalnim gledališčem, da bi udeleženci bralnih srečanj stopili v tesnejši stik z dinamikami gledališkega delovanja in govorice. To nam je omogočilo, da smo velikokrat odkrili tekste, ki so bili prvič prevedeni in uprizorjeni v Italiji.”
Prejšnji teden je skupina srečala asistenta režije v predstavi MejasneženjaFrancesca Borchija, še prej pa je spoznala avtorja in režiserja monodrame Tako bližjiLuco Quaio, s katerim je delila razmišljanja in pričakovanja pred vajami in premiero, ki bo tudi prva tovrstna izkušnja vsestranskega ustvarjalca.
“Tako bližji je monolog o mladi ženski, ki predstavlja nekatere klišeje našega vsakdana: obsesivna prisotnost mobilnega telefona, površni odnosi z bližnjim, samota, ki jo skuša napolniti iluzorno zatočišče meditacije in samoanalize, predvsem strah pred drugačnim, ki je v tem primeru sosed, prišlek,” pravi Lina Morselli. “Običajnost situacije in teksta je postala ključ za interpretacijo: to, kar poslušamo in doživljamo vsak dan, postane gledališče in prikaže svojo absurdno plat. Predsodki in strah namreč razkrivajo travme, izogibanje konfliktom in zapiranje pred drugačnostjo, ki bi lahko obogatila našo realnost,” še doda.