Tiha diplomacija ni dovolj tiha
Informacija o sestanku hrvaških ribičev z njihovimi oblastniki, na katerem so govorili tudi o spremenjenem ribolovnem režimu v severnem Jadranu, je bila prva informacija v zvezi s hrvaško-slovensko državno mejo na morju po letu ali dveh zatišja. Ta nevralgična točka je v preteklih letih zastrupljala odnose med sosednjima državama ter kot tempirana bomba še vedno leži kot nekakšen kamen spotike med narodoma. V naslednjih mesecih bomo najbrž večkrat pisali o tej tematiki, saj so pred vrati parlamentarne volitve, meja s Hrvaško pa je priročen poligon za nabiranje političnih točk - takšne so vsaj izkušnje.
Da je eden od savudrijskih ribičev izblebetal vsebino morebitnega dogovora med dvema državama, ni dobro za hrvaško diplomacijo, saj se je pred slovenskimi pogajalci izkazala za ne dovolj diskretno; prav tako ni dobro za slovensko diplomacijo, saj so se zmanjšale možnosti za sklenitev dogovora, ker se bo morala otepati očitkov opozicije in javnosti, da baranta z nacionalnimi interesi; in ni dobro niti za tiho diplomacijo, ki v tem primeru ni bila dovolj tiha. Priznati je treba, da se je v zadnjih letih napetost med Slovenci in Hrvati zmanjšala, zato bi bilo škoda to sožitje kar tako zavreči.
Da je eden od savudrijskih ribičev izblebetal vsebino morebitnega dogovora med državama, ni dobro za hrvaško diplomacijo, ni dobro za slovensko diplomacijo in ni dobro za tiho diplomacijo.
Da smo si na jasnem: problem ribolovnih območij je miniaturen problem, ki zadeva nekaj deset ribičev na slovenski strani. Tudi delež morskega ribištva v slovenskem gospodarstvu je zanemarljiv; k slovenskemu BDP prispeva približno 0,005 odstotka, delež zaposlenih v tem sektorju sega zgolj v nekaj deset delovnih mest in tudi območje ribolova, ki je predmet spora, ni zelo bogato z ribami. A ribištvo predstavlja tudi simbol lastnine oziroma suverenosti nad določenim območjem, kar ni značilno samo za nove države, temveč tudi za, denimo, Francijo in Veliko Britanijo, ki sta se zapletli v odmevni ribiški spor. Države, ki se imajo za pomorske, so glede teh zadev zelo občutljive.
Predstavljati si gre, da je dogovor o ribolovu na obeh straneh državne meje le del dogovora o reševanju odprtih vprašanj med državama. Če bo v njem Hrvaška priznala arbitražno razsodbo, prav, v nasprotnem pa omenjeni sporazum slovenskim ribičem, tej izumirajoči človeški vrsti, ne bo prav nič pomagal. Slovenska država je ribičem v Piranu, Izoli in Kopru zadala usodni udarec, ko je v pogajanjih za vstop v EU pristala na razrez Ribe 1 in Ribe 2, edinih nekoliko večjih ribiških ladij. Zatem je ribištvo postalo butična dejavnost zanesenjakov, ribiči pa so bili talci merjenja moči med državama.