Svet se spreminja. Povečini na slabše.

Podivjani peti val omikrona (po oceni stroke posledica decembrskega nezadržnega veseljačenja brez vseh omejitev) vse dejavnosti vse bolj upočasnjuje in lahko se že jutri zgodi, da bo zaradi izjemnega števila okuženih in ljudi v karanteni vse kar samo po sebi obstalo. Ne bodo pa obstala iskrena prizadevanja mnogih posameznikov, civilnih združenj, humanitarnih in drugih organizacij ter družb za splošno dobro in za vse, kar je humano. Kot se najbrž tudi ne bo zmanjšal že zelo razpasel egoizem pri vse več ljudeh, ki tudi po zaslugi korone poslušajo in sledijo le še svojim hotenjem in ciljem.

Bolj kot se zaostrujejo raz mere v epidemiji, bolj izrazite postajajo vse skrajnosti in razcepljenosti, ki so se razpasle v naši družbi. Med skrajnostmi izstopata tudi čut za dobro in pomoč sočloveku ter težnja po uveljavljanju lastnih želja in hotenj, tudi za ceno teptanja, izrivanja in zaničevanja drugih. Kar je le nadaljevanje delitve ljudi in delitve družbe. Ta je, v primerjavi z večino drugih v visoko razvitih državah, veliko bolj razklana. Tudi po zaslugi načina delovanja politikov.

V povezavi z drugimi lahko malodušje spremenimo v optimizem. Že prijazna beseda in drobna pomoč lahko prikličeta sonce v mračni dan človeka v stiski in osmislita tudi našega. Ko ohranjamo čut za sočloveka in imamo posluh za stisko drugih, pomagamo ne le vseh vrst pomoči potrebnim, ampak tudi sebi.

Da je naša družba razcepljena, razdeljena, skregana in prežeta s sovražnostjo, občutimo že vsaj leto in pol. Tega se zavedajo tudi tisti, ki tega nočejo priznati in se raje sprenevedajo, da jih aktualno dogajanje ne zanima. Tak nevedni modus vivendi je lažji, manj stresen. Morda so zato srečnejši ali pa vsaj manj utrujeni od neprijaznega koronačasa in valov epidemij, ki se bodo najbrž pojavljali še vsaj kakšno leto.

V neprijazni vsakdanjosti toliko bolj izstopajo posamezniki, skupine, organizacije in združenja, ki še premorejo veliko sočutja, negujejo stike z drugimi, jim nudijo pomoč. Še toliko bolj so spoštovanja vredni tisti, ki akcije pomoči nesebično brezplač,no pripravljajo, vodijo in jim posvečajo tudi svoj prosti čas. Ena takšnih je Hladilnik toplega srca v organizaciji Radia Capris, v partnerstvu z Mestno občino Koper, lokalnimi poslovalnicami trgovin Eurospin in Hisense Gorenje studiem Koper. Za pravično razdelitev v akciji zbranega denarja za otroke in družine v stiski nato poskrbi Zveza prijateljev mladine s podružnicami. Akcija je že pred nekaj leti pljusknila čez meje občin v Istri, decembra lani pa je zaobjela obalno-kraško območje. Ta akcija vsakič znova združuje, povezuje in spodbuja prebivalce, ki prinašajo potrebščine, hrano, dobrote ... za družine in otroke v socialni stiski. Uspešno povezuje zaposlene v kolektivih, ki zbirajo izdelke in denar, spodbuja kolektive in podjetja, ki prispevajo denar za dobrodelni namen. Ob koncu lanskega decembra je izkupiček potolkel vse rekorde: nabralo se je 47.783 evrov, poleg tega pa še dobrih deset ton različnih dobrin. In to kljub koronačasu, ko se razrašča splošna kriza in ljudje zaradi vsega, kar korona povzroča, padajo v vse hujšo depresijo, postajajo nasilni, nestrpni, malodušni in apatični.

Čeprav je mimo praznični mesec z vonjem po cimetu, klinčkih in pomarančni lupinici, izkupiček te humanitarne akcije ostaja zgled za vse, ki obupujejo, kako je svet vse bolj brezobziren, prihodnost pa vse bolj mračna. Takšne akcije so dokaz, da lahko vsakdo naredi kaj dobrega - zase in za druge. V povezavi z drugimi lahko malodušje spremenimo v optimizem. Že prijazna in topla beseda ter drobna pomoč pri vsakdanjih opravilih lahko prikličeta sonce v mračni dan človeka v stiski in osmislita tudi našega. Dokaz so številne družine, deležne humanitarne pomoči, in njihovi nasmejani otroci.

Morali bi se naučiti prepoznavati in opaziti stiske drugih, ne glede na to, kakšno pomoč potrebujejo. Včasih je dovolj že prijazno vprašanje, kako se človek počuti, saj prežene osamljenost. Ali pa nesebična pomoč v nezgodi. Takrat je za prizadetega neprecenljivo, če mu na pomoč priskoči kdo na ulici, v prometu, pri opravilu, ki mu ni kos. Takšne drobne prijaznosti se, k sreči, še vedno vsak dan dogajajo, saj mnogi še znajo opazovati svet okrog sebe in videti stisko drugega. Ker jim je mar za druge ljudi, ne glede na njihovo starost, spol, ime, premoženje.

Ko ohranjamo čut za sočloveka in imamo posluh za stisko drugih, s tem pomagamo ne le vseh vrst pomoči potrebnim, ampak tudi sebi. S tem krepimo védenje, da smo čustvena, socialna in družbena bitja, ki spoštujejo drug drugega in jim je mar, da živijo v sožitju. Ki si prizadevajo za svet, kjer štejejo le dobra dejanja, saj se vedno dobro povrne z dobrim. Čeprav skuša korona te vrednote kar se da hitro izničiti in ljudi potiska v egoizem ter egocentrizem, bi vsakdo sebi povzročil izjemno veliko škodo, če bi tem pritiskom brezpogojno sledil. Žal pa se prav to vse bolj dogaja, kar ta svet pospešeno spreminja. Povečini na slabše. Res je, da nekaterih vzrokov ne posameznik ne širša skupnost ne moreta odpraviti. Že omejevalni ukrepi so globoko posegli v naša življenja, omejili osebno in splošno svobodo, a so pač nujni zaradi varnosti in zdravja. Nismo pa se dobro znašli v teh omejitvah in kar same so se prikradle omejitve tudi v čustvenem in vseh drugih medsebojnih odnosih. Še posebej izrazito izven družin in prijateljskih krogov.

Žal se v to skrb za osebno in splošno zdravje nenehno lepijo potrebe po nadzoru, omejevanje dostopnosti do vse več opravil, postopkov in celo do dobrin, kar vpliva na krnjenje vseh vrst oskrbe in preskrbe ter krepi občutek omejenosti, utesnjenosti, nedostopnosti. Ter seveda pri mnogih spodbuja koruptivnost, vzpostavljanje primernih zvez, slo po bogastvu in bogatenju ter izkoriščanju splošne krize za osebno korist.


Preberite še


Najbolj brano